Ta nič, ki vzbuja v nas nemir

AJDOVŠČINA > Slikar Bojan Šumonja, z diplomo iz kiparstva beneške akademije, je veljal za enega bolj nadarjenih istrskih umetnikov mlajše generacije, danes ga imajo za intrigantnega. Predstavlja se s ciklom slik iz zadnjih let, na katerih upodablja ovce, pač živali iz lokalnega realnega in kulturološkega ambienta, ki pridejo predvsem prav, ko je treba upodobiti vodljivo brezglavo množico.

Pred časom jim je dodal še superjunake, arhetipe pop kulture 20. stoletja. Verjame, da so edini, ki bi nas lahko spravili iz sedanjega stanja. Fantom, Batman, Spiderman, Superman ... “A to gotovo niso politiki,” je prepričan. Jadranko Kosor ironično upodobi v slogu Warholove Marilyn Monroe. Rad dela holograme, portrete politikov, ki se spreminjajo glede na kot pogleda. Meni, da je resnica večplastna.

Lani je Šumonja sodeloval na koloniji MMM art v Goriških brdih in z ovcami ovekovečil tudi etiketo vinske steklenice enega od vinarjev. “Čreda je v nedoločenem prostoru vzniknila iz teme. Na ta nič zbuja v nas nemir, kar poudarja tudi z dramatičnim chiaroscurom, ki ga dopolnjujeta barvi modre in vijolične. Na ta način prizor postane nadrealen in sanjski, ki ga podpira nervozen in vibrirajoč rokopis slikarja. Od tod prepričljiv dotik z našim nezavednim, z vso tisto strašljivo votlino, ki jo še ne poznamo in s katero nas neposredno sooča slikar. Na tej točki se na videz jasen motiv in ironična distanca razkrojita in vzdušje postaja vse bolj strašljivo. Občutek bližine smrti in stik z neznanim, sproža tisto posebno ugodje, ki so ga nekateri kritiki povezali z občutjem v filmih Davida Lyncha,” je ob lanskem obisku kolonije zanimivo zapisal Vid Lenard.

Fulvio Juričić, diplomant zagrebške akademije in danes professor na puljski Visoki šoli za uporabno umetnost in oblikovanje, v Ajdovščino prihaja z belimi slikami, na katerih prevladujejo črke. A te, kakor je prepričan, zaradi poneumljanja množičnih medijev in svetovne krize ekonomije in vrednot tonejo v belino. Ne prepoznamo več njihovega pomena, čeprav obstajajo kot intenzivna komunikacija vsakogar z vsakim, žal, prepogosta, da bi bila slišana.

Mladen Milotić slika že več kot štiri desetletja, njegov opus je raznolik in sega od upodobitev jadrnic, konjev, krajev in aktov do abstraktnih slik, s katerimi se predstavlja tokrat. Njegova gradnja slike je precej tektonska, plošče legajo na plošče, vrivajo se posamezne forme, prerašča jih vegetacija, vmes uspejo nastajati prostori. Barvna paleta je bogata, največ v rdeče, modrih, rumenih tonih, a nikakor ne pastozna, pač pa gladka, fina, kot bi jo pobrusila in prepihala burja in prežarčilo sonce. “Sama ikonografija izhaja iz odsotnosti v smislu simbolike, ki govori o nečem, kar je minilo in pušča pozitivne sledi v likovnem smislu. Prepletanje takšnih soodnosov tvori vzdušje umetniške prostornosti, ki predstavlja prepoznaven Milotičev avtorski pristop,” so zapisali ob razstavi, ki bo na ogled do 3. oktobra.

KLAVDIJA FIGELJ