Takšnih, kot so Valmarinke, ne delajo več
Na pustnem sprevodu nikoli ne gredo mimo neopažene. S svojimi izvirnimi kostumi, v katere vsako leto vložijo ogromno truda, Valmarinke ne pobirajo le nagrad in priznanj, temveč predvsem ohranjajo spomin na istrske šege in navade ter negujejo istrsko narečje. In to počnejo že celih 20 let.
ŠKOFIJE > Valmarink ne poznajo le na Škofijah, kjer so pomemben člen kulturnega društva Istrski grmič pod vodstvom Vlaste Jerman. Prijateljske vezi, ki so jih stkale, segajo iz istrskega prostora tudi na Kras, do Brkinov in še dlje. Zato ni nič čudnega, da je bila dvorana zadružnega doma na Škofijah, kjer so pred dnevi slavile 20-letnico, nabito polna.
Zgodbo Valmarink, ki danes štejejo 17 članic v spremstvu harmonikarja, so ob domači besedi ene izmed njih, Anice Vitez, ponazorile fotografije z minulih pustnih rajanj. Dekleta, ki so se združila na pobudo Olge Bolčič, Ivanke Norbedo in Anice Kocjančič, so se na prvem Istrskem karnevalu kot bidermajerski šopki sprehodile med ljudmi odete v tisoč pisanih papirnatih rož. Kot ciganke so na openskem Kraškem pustu mimoidočim napovedovale prihodnost. “Do kdaj boste zdrava, gospa? Dokler ne boste zbolela,” so uganile.
Na pustnih sprevodih so navduševale oblečene enkrat v posušene liste koruznih storžev, drugič v čisto pravo “verduro” iz Valmarina, tretjič z lasuljami iz fužev, nazadnje v hodeče grmiče “ženeštre”. Razen harmonikarja jih na pustovanjih nikoli ne spremljajo možje. “Vedno gremo same v maškare, samo enkrat so šli tudi moži. Smo si jih naložile na hrbte in smo šle. Ves cajt su mučali ino nas lepu greli,” je z opisom maske “Vsaka nosi svojega” Vitezova nasmejala občinstvo.
To, da “štemájo pust”, Valmarinke povezuje s Hrušiškimi fanti, ki so se jim pridružili na jubilejnem slavju.
“Nam se za razliko od Valmarink ni treba vsako leto izmišljavati, kaj bomo za pusta,” se je pošalil vodja Hrušiških fantov in škoromat Danijel Cek. Na odru se je Brkincem pridružil tudi Rudi Bučar, njemu pa njegove Frčafele, hvaležne Valmarinkam za obleke mlekaric, ki so jim jih posodile za nastop v Cankarjevem domu. S svojim nastopom so navdušili še eni prijatelji Vamarink, fantje iz Okteta Aljaž, doma iz Sv. Antona, Prad in Dekanov.
Čestitke in voščila so nato kar deževala, pečat pa so slavju dale zlasti besede edinega moškega iz skupine Valmarinke, harmonikarja Bojana Puklavca: “Možje me večkrat vprašajo, kako zdržim med toliko ženskami. Odgovorim jim, da mi je prav lepo z njimi. In še nekaj vam povem: takšnih danes ne delajo več.”
ILONA DOLENC
