Tantadruj za življenjsko delo Binetu Matohu
“Počaščen sem, tantadruj mi kar veliko pomeni,” pravi igralec Bine Matoh, upokojeni prvak novogoriškega teatra, ki bo v torek prav tam prejel priznanje za življenjsko delo, imenovano po legendarnem Kosmačevem literarnem liku. Podelili bodo še dva tantadruja, za igralski in gledališki dosežek - zanju je nominiranih enajst predstav, ki so jih v minuli sezoni uprizorila tri primorska gledališča: tržaško, novogoriško in koprsko.
Pred petimi leti smo ob uprizoritvi intimne drame Nine MitrovićSrečanje v našem časopisu zapisali, da Bine Matoh (1946) z vlogo Stanka “upravičuje sloves vrhunskega igralca, čigar specialiteta so prav takšni, ne nujno negativni, marveč večplastni značaji, vloge, v katerih svetlobo obdaja gosta tema. Matoh jih zna začiniti s ščepci duhovitosti, jih napraviti prepričljive, človeške, žive.”
Predstava Srečanje je bila toliko bolj presunljiva, ker je režiser Primož Bebler (1951-2013) z njo sklenil življenjsko pot, Bine Matoh, ki je zaigral ob Blažu Valiču, pa je z močno vlogo odšel v pokoj.
Intervju, ki smo ga takrat napravili z igralcem, je dosegljiv tu.
Seveda se je Matoh upokojil samo uradno, saj še zmeraj igra - pravkar nastopa v koprsko-novogoriški koprodukcijski uprizoritvi drame Francesca Randazza Za blagor vseh ljudi, ki jo je režirala Nenni Delmestre.
Njegova prva vloga, še v najstniških letih, leta 1958, je bila naslovna v uprizoritvi Srečnega princa Oscarja Wilda na odru Mestnega lutkovnega gledališča v Ljubljani - torej letos praznuje šestdesetletnico igranja.
Kasneje se je odločil za študij igre na AGRFT v Ljubljani in ga leta 1980 zaključil z vlogo Točaja v Strniševih Žabah, istega leta pa začel igrati v Primorskem dramskem gledališču, danes Slovenskem narodnem gledališču Nova Gorica, kjer je bil vrsto let nosilec repertoarja. Leta 2004 je prejel Borštnikov prstan, najpomembnejše priznanje, ki ga pri nas lahko dobi igralec.
“Za Matohovo igro lahko rečemo: ko oblikuje najboljše vloge, se zdi, da sploh ne igra,” so v utemeljitvi tantadruja za življenjsko delo zapisali žiranti Meta Hočevar, Teja Glažar in Igor Pison. “Zdi se, kot bi se lupil, slačil, njegovo razgaljanje gledalce vleče v vrtinec pod varljivo spokojno gladino skrivnostnega tolmuna. Na videz povsem preprost, nič posebej teatralen, tako rekoč kot človek iz navadnega življenja.”
Matoh pravi, da na odru še zmeraj uživa, kakšnih posebnih želja pa nima več. “Počasi se poslavljam od igre,” pravi, “če pa bi lahko še kaj izbral, bi najbrž vlogo v kateri od Shakespearovih dram.”
Na torkovi slovesnosti, ki jo bo popestrila ponovitev novogoriške uprizoritve Realistov Jureta Karasa v režiji Tijane Zinajić, bodo podelili tudi nagradi za igralski in gledališki dosežek. Nominirane so štiri predstave koprskega, dve tržaškega in pet novogoriškega teatra.
