Tantadruj za življenjsko delo Vladimirju Jurcu, slavili novogoriški ustvarjalci, priznanje tudi koprskemu gledališču
Legendarnega igralca Vladimirja Jurca, njegovo mlajšo kolegico Anušo Kodelja, ustvarjalni kolektiv avtorskega projekta V potu mojega obraza, ki je ustvaril najboljšo predstavo po mnenju žirije, in oblikovalca svetlobe Domna Lušina so v soboto na vrtu muzeja Sartorio v Trstu ovenčali s tantadruji, nagradami treh primorskih gledališč, ki dokazujejo, da so naša gledališča še kako živa, izvirna in sposobna presežkov.
Prejemniki letošnjih nagrad Tantadruj z direktoricami primorskih gledališč.
Foto: Fotodamj@nŽirija, ki so jo sestavljali Ana Perne, Matej Bogataj in Martin Lissiach so si izbirali med 16 predstavami, ki so jih nominirali Slovensko stalno gledališče, Gledališče Koper in Slovensko narodno gledališče Nova Gorica, in med drugim ugotovili raznolikost uprizoritev, pri čemer je del"pomemben del programa je neposredno izhajal iz primorskega prostora oziroma ga nagovarjal skozi njegovo zgodovinsko in prostorsko dediščino ter medetnične stike v najširšem pomenu". Opazili so še trajajoči vpliv evropske prestolnice kulture na program, spodbudno vključevanje mlajših ustvarjalcev, a tudi manj koprodukcij."Primorska gledališča so tudi v tej sezoni potrjevala svojo vlogo odprtega in vključujočega prostora, ki občinstev ne nagovarja z dokončnimi odgovori, temveč s premišljenimi vprašanji o posamezniku, skupnosti in prihodnosti," je na odru prebral Lissiach.
Tantadruja za najboljšo predstavo v celoti so namenili ustvarjalnemu kolektivu avtorskega projekta V potu mojega obraza v režiji Sebastijana Horvata in dramaturgiji Milana Ramšaka Markovića, v produkciji in izvedbi SNG Nova Gorica, kjer so na oder postavili drzno predstavo brez pravega dramskega besedila, ki jo odlikuje kolektivna igra, posebno mesto pa nameni tehničnemu osebju in se v celoti izkaže kot"esejistična refleksija o delu in tehnološkem razvoju ter njunem vplivu na oblikovanje posameznika in družbe".
Ljubezen do gledališča
Nagrado tantadruj za igralski dosežek je žirija prisodila Anuši Kodelja za vlogo Anuše v avtorskih projektih 1979 in 1980 ter 1982 v režiji in dramaturgiji Tomija Janežiča ter v produkciji in izvedbi SNG Nova Gorica in v koprodukciji GO! 2025 - EPK Nova Gorica - Gorica, Ustvarjalnega centra Krušče ter Slovenskega mladinskega gledališča. Igralka je izjemno upodobila lik gluhoneme Anuše, pri čemer je, tako žirija, z osebno igralsko poetiko prepričljivo upodobila ranljivost, telesne omejitve in družbeno marginalizacijo, "pri čemer njen lik ne določa pomanjkanje, temveč dostojanstvo, humor, trma, nežnost in kompleksnost človeške, družinske ter družbene izkušnje". Igralka se je za nagrado zahvalila v sporočilu, ki ga je na odru prebrala njena igralska kolegica in nona v Dodekalogiji Ana Facchini (ta je s kolegom Andrejem Zalesjakom v imenu ekipe prevzela tudi nagrado za najboljšo predstavo), saj bi bila Kodelja v soboto na Borštnikovem srečanju, kjer bi morala igrati v predstavi Ladje, ki pa je zaradi dežja odpadla. V sporočilu nam je zaupala, da je Dodekalogija je v njej ponovno okrepila ljubezen do gledališča:"Proces je bil ranljiv, ustvarjalen in obkrožena sem bila z izjemnimi ljudmi. Kot ustvarjalki mi je dala predvsem zavedanje, da se da tudi drugače, kot človeku pa veliko novih prijateljstev in pogled na domač kraj iz nove perspektive. V tem prostoru sem uzrla veliko več šarma. Zame je bila to pot domov v več pomenih. Res sem hvaležna za to izkušnjo."
Nagrado za tako imenovani (ne)vidni dosežek pa si je prislužil Domen Lušin za oblikovanje svetlobe in avtorstvo videa v uprizoritvi po romanu Alessandra Baricca Ocean morje v režiji Ivana Lobode, ki je nagrado tudi prevzel, in dramaturgiji Helene Šukljan ter produkciji in izvedbi Gledališča Koper. Predstavo tudi sicer določa izjemno močna podoba, nekakšna"gledališka fotografija", pri čemer, kot je zapisala žirija,"oblikovanje svetlobe ne le poudarja sugestivne atmosfere, temveč nas opozarja, da smo vsi del istega, da je morje naša končna usoda, hoteli ali ne".
Ponosen kot Tantadruj
Tantadruja za življenjsko delo pa je, lahko bi zapisali da končno, prejel dolgoletni igralec SSG Trst, markantni Vladimir Jurc (1950, Maribor). Čas v Slovenskem mladinskem gledališču v Ljubljani med letoma 1974 in 1983 ga je zelo zaznamoval, kmalu je postal docent in nato profesor dramske igre na AGRFT, od sezone 1983/1984 pa je, "kar bi morala biti epizoda" postal življenjski projekt, s katerim je občinstvu SSG v Trstu podaril ogromno izjemnih vlog.
Žirijo, ki so jo sestavljali Marij Čuk, Vesna Humar in Alen Jelen – slednji jo je zastopal tudi na odru – je med drugim zapisala, da "s svojim več desetletij trajajočim neutrudnim delom pooseblja prav tisto trmo, ponos, umetniško brezkompromisnost in ljubezen do gledališča, ki jo simbolizira lik Tantadruja". Na sobotni podelitvi se mu je občinstvo poklonilo s stoječimi ovacijami. Jurc je na odru povedal, da je za njim res veliko let in se šele zdaj zaveda, kako so "od pionirskih časov prišli do danes":"Velikokrat je bilo težko, velikokrat skoraj brezizhodno, a smo zmeraj našli pot. In to še traja … Vse težke trenutke presegajo lepi." Ob tem se je zahvalil svoji sopotnici, dolgoletni soigralki Maji Blagovič, brez katere "vsega tega ne bi zmogel". Občinstvu je poklonil iskreno, ganljivo interpretacijo Borghesove pesnitve Umetnost poezije v prevodu Aleša Bergerja, ki jo je nato prebral tudi v italijanščini, pri čemer je poudaril, da si je vedno želel še več sodelovanj z italijanskimi ustvarjalci.
Prireditev, ki jo je povezovala Lara Komar, je sklenila predstava Babe. Preplet zvoka, plesa in gledališke besede na temo arhetipov ženskosti v interpretaciji koreografinje Daše Grgič, igralke Nikle Petruške Panizon in glasbenice Lare Baruca, je prav tako požel topel sprejem občinstva. •