“Tarejo nas kreditne nadloge”
Miran Jarc ni le eden najpomembnejših slovenskih ekspresionistov in partizan, ki se je najbolje znal boriti s kulturo, temveč tudi književnik, ki se je uveljavil v vseh treh literarnih vrstah: poeziji, prozi in dramatiki.
LJUBLJANA> Ob 70. obletnici Jarčeve smrti je pri založbi ZRC SAZU izšla prva knjiga njegovega zbranega dela.
Z opusom Mirana Jarca (1900-1942) se je doslej najbolj poglobljeno ukvarjal Bojan Štih, kritik in esejist, urednik izborov Človek in noč (1960) in Vergerij (1983), urejanje Jarčevega zbranega dela pa je prevzel Drago Bajt, ki se v spremnem besedilu k prvi knjigi veseli udejanjanja Štihove in njegovih sodobnikov želje: Jarc vendarle vstopa v naša monumentalna tekstnokritična Zbrana dela slovenskih pesnikov in pisateljev, kamor bi ga bili morali povabiti že zdavnaj.
V opombah uvodne knjige, ki bralcu prinaša Jarčeve prve tri pesniške zbirke, v revijalnem tisku objavljene pesmi, pesmi v prozi in otroške pesmi, urednik zgoščeno povzame književnikovo življenje: rodil se je v Črnomlju, odraščal v Višnji Gori, maturiral na novomeški gimnaziji, bil zaradi telesne šibkosti oproščen služenja vojaškega roka, v Zagrebu je vpisal študij slavistike, romanistike in filozofije ter ga po nekaj letih opustil, opravil je izpit na ljubljanski trgovski akademiji, začel službovati v Ljubljanski kreditni banki, kot avtor, igralec in violinist sodeloval pri Slovenskem marionetnem gledališču Milana Klemenčiča, se z dovoljenjem Vatikana cerkveno poročil s sestrično Zinko Zarnik, bil leta 1942 med rutinsko italijansko racijo aretiran, se med transportom v Gonars pri Bistri pridružil partizanom, ki so napadli vlak, med roško ofenzivo pa pri vasi Pugled padel pod italijanskimi kroglami. Da krhki in zbegani Jarc ni bil ustvarjen za vojaka, poroča več njegovih soborcev, denimo Josip Vidmar v Obrazih in Jože Javoršek v Spominih na Slovence, Bajt pa omenja tudi govorice, da je padel kot žrtev partizanov, s katerimi se je bil sprl.
Bil je razgledan mož, ki je med prvimi pri nas pisal o Franzu Kafki, Marcelu Proustu, D. H. Lawrenceu in drugih velikih, nekatere med njimi tudi slovenil, v prvi pesniški zbirki Človek in noč (1927) pa upesnjeval grozljiva občutja, tesnobo, človekovo osamljenost v družbi in vesolju ter ljubezensko nemoč. Primerjal se je s samotnim drevesom in s potapljajočo se ladjo, sočasno evropsko družbo pa doživljal kot podivjan vrtiljak. V Novembrskih pesmih (1936) se je bolj obrnil k družbi v času gospodarske krize, pisal o socialnih krivicah, izpovedoval vero v etično očiščenje človeka in izrazito negativno ocenil kapitalizem, ob začetku druge svetovne vojne pa se v Liriki (1940) močno ukvarjal z usodo slovenstva.
Njegova poezija ostaja živa. V Pesmi o družbi, objavljeni leta 1935, v času velike gospodarske krize, Jarčev lirski subjekt opazuje nekakšne tedanje družbene upornike in pravi: “Saj smo se od njih odkupili/ z bolnišnicami tretjega razreda,/ z ubožnicami in azili,/ s pokojninskimi skladi, s pomočjo v sili,/ z uradi, kjer se registrira beda./ Tudi mi plačujemo davek tej dobi:/ v bankah zmrzujejo naše vloge,/ tarejo nas kreditne nadloge,/ za nekdanji red trepetamo v tesnobi./ Premišljamo, kam bi dobičke skrili,/ saj drug drugemu zaupati ne smemo./ V večnem strahu pred borznimi poročili,/ kaj bo z nami jutri - ne vémo ...”
ANDRAŽ GOMBAČ
