Tat, žrtev kapitalizma
Kdor sune vijak, pristane za zapahi, medtem ko podjetnejši lopov za svojo žrtev izbere tovarno in obvelja za uspešnega, je Adi Smolar prepeval približno v času, ko je angleški komediograf Eric Chappell (1933), najbolj znan kot scenarist humorističnih televizijskih nanizank, isto ugotavljal v igri Kraja (Theft).
NOVA GORICA > Četudi je v domovini leta 1995 krstno uprizorjena Kraja lahkotnejša od iger, ki jih običajno gledamo na odru novogoriškega gledališča, premore kar nekaj ostrih bodic na račun malomeščanske licemernosti, zakonskega stanu in vladavine brezvestnih povzpetnikov. Zlasti v obračunavanju s slednjimi ni Chappellovo besedilo prav nič zastarelo, kvečjemu nasprotno.
Komedija z elementi trilerja, ki jo je vešče poslovenila Tina Mahkota, režiser Jaša Jamnik pa jo je ob dramaturški pomoči Ane Kržišnik nekoliko zgostil in priredil, gledalcu odstira pogled v večer, ki ga družno preživita dva zakonska para; ta priljubljena konstelacija je znana denimo iz Ionescove Plešaste pevke, Albeejeve Kdo se boji Virginie Woolf? ter Treh verzij življenja in Boga masakra Yasmine Reza.
Chappell igro prične v trenutku, ko četverica ob vrnitvi z večerje ugotovi, da je luksuzno stanovanje gostiteljskega para oropano. Ko navidez prijateljska in uglajena para sredi prostorne dnevne sobe - za sceno in kostume je poskrbela Vasilija Fišer - začneta premlevati zločin, se hitro izkaže, da znotraj kvarteta vlada precejšnja napetost: premožnega in gospodovalnega Johna, ki je z nečednimi posli obogatel čez noč, upodobi Gorazd Jakomini, njegovo okajeno in razrvano ženo Barbaro Maja Nemec (premlada za vlogo, kakor se izkaže skozi igro), Johnovega prijatelja iz otroštva, neuspešnega in štorastega Trevorja gostujoči Tomislav Tomšič, njegovo ženo, plašno in negotovo Jenny pa Arna Hadžialjević.
Igro, ki so jo ustvarjalci predstave nekoliko priredili - John v predstavi sef skriva za merjaščevo glavo in ne za knjižno polico, vodilna kletvica na odru je “mater vola” in ne “jebela cesta” kakor v prevedenem besedilu, kar nekaj besedila pa je črtanega -, odlikujejo zlasti duhoviti obrati in besedne igre.
Uvodni prizori, morda še preveč prepredeni s karikirano igro in gagi, so zgolj ogrevanje za srečanje četverice z vlomilcem osebno; gostujoči Gojmir Lešnjak Gojc duhovito upodobi prikupnega Spriggsa, ostarelega in nerodnega tatu, ki pa se izkaže za spretnega psihologa in upraviči svoj vzdevek “spolzki”. Z besedičenjem si čedalje bolj utira pot v prostost ter spretno razgalja tako etično in moralno sprijenost srednjega razreda kakor podivjani kapitalizem, s čimer Chappell Krajo dvigne nad nad raven plitve veseloigre.
ANDRAŽ GOMBAČ