Kolektiv Format z novo avtorsko predstavo Engram

KOPER • Občinstvo praviloma vidi rezultat, ne pa ur raziskovanja, številnih poskusov, ustvarjalnih nesoglasij, dvomov in odločitev, skozi katere mora umetniško delo, preden dobi svojo končno obliko. Za odrom ostanejo ure raziskovanja, preizkušanja, ponavljanja, dvomov in pogovorov, tudi zamisli, ki so se po mesecih dela izkazale za slepo ulico. Prav ta manj vidni del umetniškega ustvarjanja postavlja v ospredje plesna predstava Engram kolektiva Format.

“V novi družbenopolitični realnosti smo znova deležni vse močnejših pritiskov na kulturo in odpiranja diskurza o tem, kaj je umetnost, kaj pomeni biti umetnik in ali je umetniško ustvarjanje razumljeno kot delo. Tako, 'nine to five' delo,” pravi Valentina Tomažinčič, ena od štirih plesalk v predstavi. “No, za nas štiri je to bolj 'five to nine' delo,” pristavi.

Ustvarjalke želijo pokazati tudi pogoje, v katerih umetniško delo nastaja: kup prebranih člankov, ure raziskovanja idej, ki jih je treba včasih zavreči, ker ne delujejo, ter nenehno preizpraševanje, vaje in odločanje.

Ko telo postane arhiv spomina

Naslov Engram izhaja iz nevroznanstvenega pojma za materialni zapis izkušnje v nevronskem omrežju, ki omogoča poznejši priklic spomina. V predstavi postane izhodišče za raziskovanje telesa kot živega arhiva. “Naša telesa so živi arhivi spominov, izkušenj, navad, naši gibi pa so odraz teh arhivov,” pojasnjuje Tomažinčič.

Štiri plesalke - Nina Grmovšek Seljak, Natalija Gajić, Anastasiya Pruyidze in Tomažinčič - so v proces vstopile z različnimi umetniškimi identitetami, načini spominjanja in lastnimi gibalnimi izkušnjami. Zanimalo jih je, kako iz materiala, ki že obstaja v njihovih telesih, nastane koreografska celota.

Gibalni material so razvijale v tako imenovanih laboratorijih. Vsako srečanje je odprlo novo raziskovalno izhodišče: kako organizirati gib skozi čas oziroma časovnost, kako se spremeni skozi perspektivo identitete in kaj se zgodi, ko ga omejimo. “Tovrstno raziskovanje nas je privedlo do različnih možnosti za delo z ritmom, trajanjem, ponavljanjem, prekinitvami in zaporedjem gibov,” pravi sogovornica. Izhodišče torej ni bila vnaprej določena koreografija, temveč proces, v katerem so se gibi oblikovali, spreminjali in dobivali nove pomene.

Osnovna struktura predstave je sestavljena iz dveh principov oziroma perspektiv, štirih monologov in linij, ki se med seboj izmenjujejo. S tem vzpostavljajo prehajanje med različnimi načini organizacije gibanja, časa in spominjanja.

Občinstvo ne spremlja zgolj izčiščene končne podobe, temveč fragmente poti, po kateri je ta nastala. Material se pojavi, izgine, se vrne v spremenjeni obliki in se skozi delo postopoma reorganizira. Tudi kolektivno odločanje postane del uprizoritvenega dogajanja: štiri ustvarjalke si delijo čas, prostor in material, vendar ga vsaka razume in organizira drugače.

Kdaj je umetniško delo končano?

Prav tu se poajvi še eno vprašanje, ki ga Engram prinaša na oder - kdaj je umetniško delo pravzaprav končano? “Proces je vedno omejen s časom. V nekem trenutku je treba določeno različico sprejeti, jo zaključiti in postaviti pred gledalca,” razmišlja Tomažinčič. Toda kdaj material doseže obliko, ki jo je mogoče zaključiti? Koliko na odločitev vpliva čas, ki je na voljo, in kaj se zgodi z različicami, ki ostanejo v procesu?

“Štiri umetnice si delimo material, čas in prostor, ki pa ga vsaka razume in organizira drugače, na svoj način. Naše različice spominjanja se srečujejo v kolektivnem procesu, v katerem se odločamo, kateri material bo obstal, kako se bo spreminjal in kako bo vstopil v skupno strukturo,” pravi sogovornica. V tem srečevanju se osebni gibalni arhivi ne izbrišejo, temveč se prepletajo in preoblikujejo. Engram bojda ne govori le o tem, kaj si telo zapomni, ampak tudi o tem, kako iz posameznih spominov, gibov in odločitev nastane nekaj skupnega. Ponavljanje ni vrnitev na isto točko, ampak možnost spremembe.

Avtorsko glasbo za predstavo je ustvaril Tarik Haskić, oblikovanje svetlobe podpisuje Jaka Varmuž, umetniško svetovanje Tomaž Simatovič, produkcijo pa kolektiv Format.