Temelj za zbirko, kot je še nimamo
Konec letošnjega aprila je v strunjanskem Frančiškanskem samostanu zaživela pobuda, kakršne doslej v slovenskem prostoru še ni bilo. Tamkajšnji župnik, pater Niko Žvokelj je ob pomoči slikarja Klavdija Tutte, ki je poskrbel tudi za umetniško vodstvo, pripravil prvo mednarodno likovno delavnico.
STRUNJAN>Z delavnico so postavili temelj stalni zbirki sodobne sakralne umetnosti. Razstavo del, ki jih je ustvarilo 13 umetnikov iz Slovenije, Hrvaške in Avstrije so v samostanskem atriju slovesno odprli predsinočnjim. Likovna delavnica in razstava sta bili le drobec bogatega niza prireditev, ki so ga v Frančiškanskem samostanu pripravili ob bližajočem se jubileju. Prihodnji torek oziroma v sredo bo namreč minilo pol tisočletja odkar se je - tako izročilo - čuvajema vinogradov Janezu Grandiju in Petru iz Zagreba prikazala Marija. Prav zaradi omenjenega dogodka je cerkev dobila ime Sveta Marija od prikazanja (Santa Maria della visione) in postala najpomembnejša istrska božja pot.
“Ali je jubilej nekega dogodka izpred 500 let dovolj velik razlog, da povabimo umetnike, ki bi zarisali pot prihodnosti, ki je še ni, ki je fikcija? Že sam dogodek, Marijino prikazanje v Strunjanu, nekateri imenujejo legenda, mit ali kako drugače, ker je težko razumeti človeku našega trenutka, božji poseg v njegovo suverenost, da ne rečem vsemogočnost,”je razstavi na pot v spremljajočem katalogi med drugim zapisal pater Niko Žvokelj. Enajst slikarjev in slikark, kiparka in fotograf različnih filozofskih nazorov je v samostanskem atriju, kjer je na ogled tudi razstava, ustvarjalo v zadnjem tednu letošnjega aprila.
Umetnine so med seboj zelo različne
Kustosinja Nives Marvin, ki je v katalog prispevala obsežen zapis, meni, da so umetniška dela med seboj zelo različna. Zaznamovana so s prepoznavnimi avtorskimi poetikami in osebnimi interpretacijami svetega, skrivnostnosti in duhovnosti: “Znana zgodba s sakralnim motivom je bila večini le zunanji ohlapni fabulativni okvir, ki jih je spodbujal v skrajno subjektivna razumevanja preteklosti, sedanjosti in prihodnosti, pa tudi razmišljanja o socialnem, psihološkem in zgodovinskem kontekstu, o veri in prav tako o univerzalni problematiki obstoja in pomena človeka v vedno skrivnostnem, a večnem Kozmosu.”
Najbolj prepoznavna likovnica slovenskega sodobnega sakralnega slikarstva Mira Ličen Krmpotić je delavnico doživela kot izjemno ustvarjalno in življenjsko izkušnjo: “Občutek sem imela, da smo vsi ustvarjali s posebnim strahospoštovanjem - kot da bi želeli podariti najboljše, kar zmoremo, obenem pa smo uživali v tistem posebnem občutku miru in zrenja, ki ga nudi Strunjan.” Vsestranska umetnica in restavratorka je na delavnici, tako kot njeni kolegi, izdelala dve deli. Upodobila je motiv Marijinega prikazanja. “Umetnost razumem kot medij, ki v želji po lepem in harmoniji išče resnico. Boga. Ta se lahko manifestira kot ljubezen, dobrota, lepota ... Prav tako kot je za umetnost odločilno našteto, pa je pomembna tudi kakovost izvedbe,” je prepričana. Dodaja, da tako kot v drugih poljih umetnosti, tudi v sakralni velikokrat in zlahka naletimo na kič. Ob tem opaža, da je v slovenski strokovni javnosti do sakralne umetnosti še vedno čutiti nekakšno zadrego, celo predsodke: “Še vedno velja za nekoliko manj vredno, tudi v umetniškem smislu. Sama pa med sakralno in profano umetnostjo ne vidim razlik.”
Čeprav se s sakralno tematiko doslej še ni ukvarjal neposredno, pa je križ že dolgo motivna stalnica v slikarstvu Darka Slavca. “Zame je bilo sodelovanje na tej delavnici velik izziv, saj se v svojem slikarstvu že dolgo posredno ukvarjam s sakralno tematiko. Še nikoli doslej pa nisem bil tako neposredno izzvan. Naredil sem dve sliki in tako izpolnil svojo vedoželjnost, svojemu slikarstvu pa prispeval novo izkušnjo.” Pravi, da motiv križa v svojem slikarstvu uporablja, ker ga zanima raziskovanje nasprotij. “Ta motiv je povezan z mojim dialektičnim načinom razmišljanja - ukvarjam se s kozmičnimi prostori, raziskovanjem materialnosti in duhovnosti. Zanima me, kako na platnu deluje osvetljenost predmetov, pri tem uporabljam močno svetlobo, močno senco, že kar temo ... In prav v motivu križa, ki ga sam obdelam tako, da ga razdelim na plus in minus, se ponuja sistem nasprotij, ki ustvarja tako duhovno kot materialno energijo.”
Zbirka bo dobila stalno mesto
S svetlobo pa se je v svoji gracilni in inovativni skulpturi Lumina, ki jo je izdelala iz jeklene žice, ukvarjala tudi Katja Smerdu. Kiparka, doma iz Strunjana, je bila najmlajša udeleženka delavnice. V na videz krhki in nežni, a izpovedno zelo močni skulpturi je upodobila žensko figuro, v kateri prepoznamo Marijo, in jo “ujela” v kapljico vode. V teh dneh pa v njeni delavnici nastaja največja figura doslej - več kot dva metra visoka skulptura sv. Frančiška. “Ko so me vprašali, ali sem pripravljena to narediti, sem hitro privolila, saj v tem vidim velik izziv. Dolgo sem si namreč želela, da bi v tehniki, ki jo uporabljam, naredila monumentalno skulpturo. Izdelana bo iz jeklene, nerjaveče žice, tako da bo lahko stala zunaj,” spregovori o izzivu, s katerim se trenutno ukvarja in med smehom doda, da “bo to malce drugačen kip, kot smo jih navajeni.”
“Malce drugačna, kot smo navajeni” pa je bila tudi aprilska delavnica - saj je bila navsezadnje prva tovrstna pri nas. Njen umetniški vodja, Klavdij Tutta, ki je sodeloval tudi kot slikar, je z izvedbo več kot zadovoljen. “Upam, da bo samostanski kompleks, ki so ga frančiškanom v Strunjanu vrnili po 65 letih, kmalu obnovljen. Tako bo stalna zbirka sodobne sakralne umetnosti tudi dobila trajno mesto. Želimo si, da bi delavnica postala tradicionalna in potrudili se bomo, da se bo to uresničilo.” Kot pravi, so se za naslednjo delavnico že začeli dogovarjati. “Na prvo sem povabil vse tiste umetnike, za katere sem prepričan, da pri zasnovi tako pomembnega projekta, kot je stalna zbirka sodobne sakralne umetnosti, ne bi smeli manjkati. Naslednje leto bo skupina najverjetneje manjša, pogovarjali smo se o sedmih umetnikih, a najbolj pomembno se mi zdi, da se ta delavnica, na kateri bodo nastajala del, ki bodo plemenitila zbirko, nadaljuje.”
MAKSIMILJANA IPAVEC
