Temperamentne skice in akvareli Franca Goloba

NOVA GORICA> Zanimivo, da je slikar Franc Golob izbral prav ta dva pola, hipen in hedonističen mediteranski, kjer si črta (linija, ki gre iz srca) dovoli v svoji vihravosti iti čez črto ter severnjaško, otoško bolj meditativen ambient, kjer se razmišlja o barvah in odsevih. Zato tudi dve tehniki, svinčnik, perorisba oziroma flomaster kot primordialna črta v pesku, ki se jo naredi hitro, še preden te sonce ožge in ti veter odnese papirje ter akvarel, kjer papir vpija barve in tudi misli.

Pred kratkim smo v ajdovski Pilonovi galeriji imeli priložnost videti risbe dveh arhitektov: Viktorja Sulčiča in Alenke Golob, risbe iz istega mediteranskega bazena. Medtem ko so arhitekti dediči secesijske risbe, potomko Wagnerja, Klimta in Schieleja, ki jo je kot trepetavo linijo v ljubljansko šolo uvedel Plečnik, ali pa Edvarda Ravnikarja, ki je dodal francoski lecorbusierovski šarm, je risba akademskega slikarja Goloba manj natančna, klasična, resna, dokumentarna, a zato svobodnejša, frivolnejša in polna trenutnega navdiha, osebnih izpovednih izlivov.

Človeške figure na upodobitvah, razen grškega ribiča s Samosa in nekaj turistov v Piranu, skorajda ni. To ni severnoevropska tradicija krajine, ki je rada upodabljala ljudi pri svojih opravilih, niti italijanski model krajinarstva s pretirano poudarjenimi brezčasnimi geometrijskimi zakoni prostorske estetike.

Pogled na grad Eilean Donon bolj podpira romantično nadvladujočo in divjo naravo ter grajske ruševine, približuje pa se tudi sodobni filozofski misli Jeana-Luca Nancyja, ki kot odgovor na vprašanje, kdaj se vzpostavi krajina kot krajina, odgovarja: “Krajina ne vsebuje nobene prisotnosti: je sama na sebi popolna prisotnost.” Krajina torej ne sme biti zgolj ozadje, temveč samo ospredje in samo to. Nancy se ne ustavi na tej točki, ampak razmišlja naprej in pravi, da krajina ni toliko mimetična reprezentacija dane lokacije, kot pa reprezentacija dane odsotnosti prisotnosti. “Bogovi so odpotovali, človek pa še ni prišel.” Zanimivo bi bilo videti tudi takšne mediteranske, ne le škotske krajine izpod čopiča Franca Goloba.

KLAVDIJA FIGELJ