Težko bi stali pri miru

KOPER> Umetniško vodstvo je letos Tomaž Kozlevčar, sicer tudi avtor znamenite priredbe, po uspešnem desetletju predal Švedu Pedru Karlssonu. Pred nocojšnjim koncertom v koprski Taverni smo se pogovarjali z baritonistom Janom Troštom, članom izvršnega odbora in PR sekcije, ki po potrebi tudi zarepa.

> S kakšnimi vtisi ste se vrnili z nedavne turneje po ZDA?

“Naša severnoameriška turneja je bila po našem mnenju čisti uspeh. Dosegli smo želeno. Predstavili smo se v nekaj pomembnejših koncertnih mestih, kot sta Nashville in New York, kamor smo povabili veliko pomembnih ljudi z ameriškega zabavniškega biznisa. In sedaj smo že v dogovorih za prihodnja sodelovanja. Očitno se nam odpirajo vrata tudi na ameriški trg, kar nas zelo veseli.”

>Cilj je torej tujina?

“Vsekakor je eden od ciljev tudi preboj na ameriški trg, saj je nenazadnje še vedno največji glasbeni trg na svetu.”

>V ZDA so menda zbori, podobnim vašemu, pogostejši pojav.

“Zborovsko petje je bolj razširjeno, ima daljšo tradicijo, izhaja že iz kolidžev, pa že iz srednjih šol, a tovrsten performance, kot ga izvajamo mi, pa očitno ni stalnica na njihovem trgu. To dokazuje njihov odziv v slogu: To je nekaj, kar Amerika potrebuje. Nekaj, kar Amerika še ni videla. Zna biti, da jih preseneča dejstvo, da prihajamo iz miniaturne državice, za katero večina še ni slišala.”

>V zboru ste od leta 2006. Kako ste doživeli neverjeten uspeh Africe?

“Dejansko sem jo sam objavil na svojem youtube profilu. Takrat smo si rekli, da če že imamo posnetek, ga dajmo gor. Število ogledov pa je raslo iz ure v uro, iz dneva v dan je raslo. Spominjam se takratnih stav, koliko ogledov bomo dosegli. Najprej smo mislili, da jih bo nekaj sto tisoč. Nato so najpogumnejše stave napovedovale, da sta dva milijona ogledov res največ. Zdaj pa se približujmo 12 milijonom. In kar je na youtube, nima konca ...”

>Delate v oglaševalski agenciji. Je bila objava del oglaševalske strategije?

“Bolj kot strategije, so bile takrat prisotne želje in zamisli. Lahko bi rekli, da je ta uspeh postavil temelje strategiji. Posnetki na youtube so nam omogočili prepoznavnost med relativno veliko maso posameznikov, kar je cilj in želja vsakega glasbenika.”

>Ste šele z uspehom Africe spoznali, da je vaša zgodba lahko nadnacionalna?

“Da, mislim, da je bilo to šele takrat jasno. Slovenija je specifičen trg. Nismo edini, ki gremo ven, na tuje tržišče, zato da bi nas doma prepoznali in rekli: dobri ste.”

>Čeprav so razprodane Križanke in Cankarjev dom dokaz, da ste tudi doma priljubljeni ...

“To je najbrž res, a kar omenjate se je začelo dogajati v istem času, ko je naša zgodba postajala velika.”

>Slovenija je specifična tudi po tem, da se tržišče hitro zasiči. Da te je, kot izvajalca, hitro preveč.

“To je prekletstvo majhnega tržišča, saj se kaj takega v Ameriki ne more zgoditi. No, nam ne glede na to nekako uspeva. Neprestano se trudimo delati nove reči, osveževati repertoar, v povprečju ustvariti pet do šest novih skladb na leto, kar vabi poslušalce, da nas ponovno pridejo poslušat.”

>Na svoji predstavitvi ste zapisali, da je PJ način življenja. Kaj to pomeni, glede na dejstvo, da zbor še ni 'služba'?

“Hočeš ali nočeš PJ postane tvoja prva postranska dejavnost, za nekatere celo prva 'per se'. To pomeni, da pri pri načrtovanju prostega časa najprej pomisliš na vaje in koncerte. Znotraj skupine se je razvilo tudi posebno prijateljstvo, luštna druščina, ki je zelo rada skupaj. To nas drži skupaj in žene naprej. Čeprav se sliši malce pocukrano, je tako.”

>Koliko vaj pa je potrebnih?

“Redne vaje imamo dve uri ob ponedeljkih in ob sredah. Nekajkrat na leto imamo za vikend intenzivne vaje, ki ponavadi potekajo v Elerjih nad Ankaranom. In potem so tu še nastopi. Mislim, da jih je bilo lani 74. Letos pa že 44.”

> Za najpomembnejšo postransko dejavnost izjemno veliko!

“Ja, pri nas se ne moremo iti polovičarstva. Ali si z nami ali pa te ni.”

>Kako pa nastaja repertoar? Imate tudi pevci besedo?

“Na začetku poskušamo biti zelo demokratični. Vsak pevec ima možnost predlagati pesem, za katero misli, da bi bila v naši izvedbi vrhunska. Potem gre skozi sita glasbenega odbora, izvršnega odbora, umetniškega vodje. Včasih se repertoar tudi usmerja, ko denimo ugotovimo, da potrebujemo slovensko pesem. To smo naredili prav letos, pa vam žal ne smem izdati, katero smo izbrali.”

>Kaj je poleg Africe še del železnega repertoarja?

“Africa je že četrto leto na železnem repetoarju. Eno leto imamo tudi Avsenik Medley. Tu je tipičen gospel Joyful, joyful, velik izziv je tudi Rosanna, pa Van Hallenov Jump, ki je posebna zvrst, in lepa balada True Colors. Gotovo sem kakšno pozabil ...”

>Zaradi česa je Perpetuum Jazzile več kot zbor?

“Ena od posebnosti je močna ritem sekcija, s solo basom in beat boxom. V tujini pravijo podobnim zborom rhytmic choir. Pri nas si pod besedo zbor predstavljamo klasične zbore, kakršni so akademski pevski zbori, mi pa delujemo po principu vokalne skupine; pojemo na mikrofone, imamo ritem sekcijo ipd.”

>Kako težko pa je ob petju izvajati še koreografijo, ki je tudi ena vaših značilnosti?

“Ni tako težko, saj jo dobro naštudiramo. A vseeno ostaja poudarek na petju in manj na gibanju. Ne vem, težko razložim. To imaš v sebi ali nimaš.”

>Bi bilo torej težje med petjem stati pri miru?

“Ja, ja, absolutno. Ko si na odru, te preplavi glasba in začneš migati tako ali drugače. Razlika je le v tem, da mi imamo v večini primerov te gibe usklajene.”

MAJA PERTIČ GOMBAČ