Tiho, poslušamo!
O petkovem koncertu rock zasedbe Dan D v razprodanem izolskem kulturnem domu, težko govorimo kot o nastopu v slogu manj je več. Resda so glasbeniki nastopili z akustičnimi izvedbami v sklopu turneje Tiho, a številni instrumenti, od znanih, eksotičnih do kuhinjskih pripomočkov, so skladbe prestavili v novo, nepoznano dimenzijo, enako ali pa še bogatejšo, kakor je značilna za sicer mogočen dandejevski rockovski zvok.
IZOLA >Edina vezna člena med izvirniki in novimi različicami sta glas Tomislava Jovanovića - Tokaca in melodija, vse drugo so glasbeniki prevetrili. Skladbe niso zgolj slečene do običajne akustike, ko glavno vlogo prevzamejo akustične kitare. Odrte so do glasu, ki ga nato ovija povsem nov, velikokrat neobičajen zven nenavadnih glasbil. Ponekod upočasnjene, drugod s poudarjeno ritmiko so skladbe z vseh štirih albumov vstale v novo življenje. Peterica, razporejena pred modro žametno zaveso, skromno osvetljena in z občasno v ritmu utripajočimi žarnicami v vlogi posebnih efektov se je spoprijemala z vrsto inštrumentov.
Uvodna San San, ki bi z mislijo “zdaj so lepe stvari na vrsti” lahko služila kot geslo večera, je zavoljo bitja Tokčevega agoga in omamne ciklične melodije iz melodike, s katero je s svojimi usti in prsti upravljal sicer klaviaturist Boštjan Grubar, zazvenela že kar orientalsko, uspešnica Ti plešeš pa kot lahkotni jazzovski vokalni standard, ki mu ritem dajeta Nikola Sekulovič na polakustičnem basu in Tokac z ropotuljo. Ustanovitelj in bobnar Dušan Obradinovič - Obra pa je ob kongah poprijel tudi za perilnik, tolkel po visečih steklenicah in pri sklepni Za naju punca pihnil še v bariton. Pomemben del repertoarja so zavzele kar štiri nove skladbe, Rekli so, Pozitivne misli, “pivska” Čuti se kot konec sveta in Kamen, ki so zbrane tudi na kaseti, naprodaj samo na koncertih. Prav Kamen je zaznamoval zvok nenavadnega glasbila, prepoznanega kot malezijski angklung, s katerim se je poigraval Grubar, tudi sicer z inštrumenti najbolj opremljen glasbenik, ki je tokrat najtišjo Daj mi vse začinil s skozi vokoder transformiranim glasom. Mala in še manjša brenkala sta si medtem izmenjevala zlasti Tokac in kitarist Marko Turk - Tučo, ki je poprijel za ukulele, mandolino in bisernico, pa tudi za manj običajna glasbila, celo za klobuk, z Grubarjem in Obro pa se je kot beatbokser preskusil v sklepni Jutranji.
Čeprav je Tokac obiskovalce že uvodoma pozval, naj se na skladbe odzovejo, “kot vam srce dovoljuje, ne se zapirat!”, so bili sprva precej zadržani, kakor bi uročeno želeli nastopajočim sporočiti: “Oprostite, a mi bi ta čudež raje poslušali!” Sedenje v togih gledaliških sediščih je nedvomno omejujoče, a obenem omogoča zbranost in osredotočenost, kakršnih glasbeniki na rock koncertih ne doživijo. In si je v marsikaterem primeru niti ne želijo.
Pogumen poskus Dan D je več kot poskus, ki bi ga bilo škoda ne posneti še na kak drug, trajnejši in daljši nosilec zvoka od kasete. MAJA PERTIČ GOMBAČ