Tin Piernu: Fotograf iz Tarčmuna
Tin Piernu je bil kmet, lesni obrtnik, po potrebi svinjski mesar, zidar, soboslikar. Zanimal se je za novosti, kot improviziran elektrikar je svojo vas, Tarčmun, oskrbel s prvo električno inštalacijo. Svoj prvi fotografski aparat je dobil v dar od strica, monsignorja Ivana Trinka.
TARČMUN> Odtlej je fotografiji posvetil vsak trenutek svojega prostega časa.
Pri Študijskem centru Nediža iz Čedada, kjer že dalj časa s pomočjo (audio)vizualnega materiala tkejo sledi kolektivnega spomina, so o njem izdali obsežno dvojezično monografijo z naslovom Tin Piernu, fotograf iz Tarčmuna. Gre za izjemno delo, pravzaprav vizualni projekt, ki nam prinaša reprodukcije fotografij, ki jih je Tin posnel sredi prejšnjega stoletja. Gledamo obraze ljudi iz Nadiških dolin, spominske slike neke skupnosti pred njenim razkrojem; skozi njegove fotografije spremljamo življenje na Tarčmunu in v drugih vaseh pod Matajurjem ter v gornji Sovodenjski dolini.
Od povojnega obdobja, migracijskih sunkov tja do sedemdesetih let prejšnjega stoletja je Tin Piernu - Valentin Trinco ujel trenutke vsakdana, moške in ženske pri delu, otroke in stare ljudi z domačimi živalmi, obhajila in pogrebe. V teh dneh so knjigo, ki so jo uredili Roberto Del Grande, Alvaro Petricig in Michaela Predan, predstavili v vasi Matajur ter v Sauodnji. Vznemirljiv portret sveta, ki ga ni več.
“Karkoli se je dogajalo, je on slikal. Če so kaj gradili, je slikal. Če so rušili, tudi… Ali pa sneg; rad je slikal sneg, zato ni prezrl nobenega sneženja … In prvi avto, ki je pripeljal v Tarčmun, ga je tam ovekovečil! Na Tarčmunu se je ob nedeljah dogajalo, da so prišli iz cele fare. Pa se je kdo spomnil: 'Naredimo sliko otroku!' ali pa 'Naredimo sliko zaročencema!' ali materi s sinom. In potem so bila leta izseljevanja, možje so bili po svetu in Tin je slikal njihove otroke, žene, te pa so pošiljale slike v Belgijo, Švico, Nemčijo.”
Pozirani portreti
Začelo se je tako, da je družina Tina Piernovega leta 2003 Študijskemu centru Nediža odstopila njegovo fotografsko zapuščino, več kot tisoč negativov. V Študijskem centru, kjer to nemirno območje Nadiških dolin postavljajo v raziskovalno ospredje, so fotografsko zapuščino celovito obdelali. Že leta 2003 so v Beneški galeriji v Špetru pripravili fotografsko razstavo s posnetki iz življenja nadiške vasi sredi 20. stoletja, naslednje leto pa še razstavo portretov.
Prav portreti so po obsegu in estetski kakovosti najpomembnejši vidik fotografske dejavnosti Tina Piernovega. Portretiral je vaško skupnost in živel tesno z njo, kot človek velikega srca. Portretiral je, ker so bile fotografije nujne za množico potnih listov odhajajočih in tudi za tiste, ki so ostali; portretiral je za osebne izkaznice, zato da so sliko poslali izseljenim sorodnikom ali pa kar tako. Fotografiral je, ker ga je zanimala ta čarovnija, ki se dogaja s fotografijo.
Če je bilo treba, je portretirancu menda posodil kravato ali uhane, da bi bil lepšega videza. V fotografijo je posegel tudi pozneje, pri negativih, če je bilo treba izboljšati videz upodobljene osebe. Potrpežljivo je trgal s fotografske plošče emulzijo ter tako s slike odstranil neurejen čop las ali pa ublažil gube in sence, ki so opazno zaznamovale obraz.
Tinovi portreti, ki jih občudujemo zaradi estetike, ki se reducira na samo bistvo obraza, so hkrati priložnost za skupno podoživljanje spomina, skupinsko pripoved. “V takem zrcalu lahko ljudje najdejo fragmente svoje eksistence, hkrati pa je tako zrcalo lahko vzorec, po katerem se lahko prvič ali pa vnovič pišejo osebne biografije in se pri tem zarišejo niansirani in zabrisani obrisi kolektivnega spomina določenega kraja,” so zapisali v knjigi.
Lično oblikovana monografija, ki vključuje tudi pričevanja ljudi pri prepoznavanju fotografij, je v grobem sestavljena iz treh delov; Michaela Predan in Alvaro Petricig pišeta o Tinu in njegovem času, posebej izpostavljata poglavje o odhajanju in izseljevanju, Roberto Del Grande piše o portretih skupnosti, Andrea Schincariol pa o neuspelih fotografijah oziroma nadvse zanimivih fotografskih zablodah.
Tinovo življenje
Valentino Trinco, po domače Tin, se je rodil pri Piernovih na Tarčmunu 8. julija 1922. Njegov oče je bil Valentino, mati pa Emilia Zabrieszach Žanukna. Imel je starejšo sestro Cristino in mlajšega brata Antonia (Tona). Oče jim je umrl leta 1926.
Leta 1954 se je Valentin poročil z Livio (Eni) Martinig, hčerko mlinarja iz Čeplešišč, rodili so se jima Anna, Pietro (Perin), Ivo, Marta, Maria, Giovanna in Fabio. Valentino je bil človek številnih poklicev, rad se je navduševal za nove stvari; v zadnjih letih življenja se je njegovo zanimanje za fotografijo ohladilo, ker je le ta postala nekaj običajnega, in se je posvetil slikarstvu in rezbarstvu. Umrl je v Tarčmunu 7. oktobra 1990.
KLAVDIJA FIGELJ
