Tito proti Jimiju Hendrixu

KOPER > V zbirki kratkih zgodb Dvoživke živijo dvakrat, ki jo je pred kratkim izdala Cankarjeva založba, trpke in grenke teme, kakršne so izkušnja priseljenstva in medosebni odnosi, še zlasti konfliktno razmerje med očetom in sinom, popisuje z nevsiljivim humorjem.

“Koper je za nas z drugih koncev Jugoslavije vselej imel pridih širine, odprtosti in svobode. Marsikatera plošča, ki je izšla v tujini, je prišla do naših polic s katero od ladij, ki so se zasidrale v koprskem pristanišču,” je na četrtkovi predstavitvi v Domu knjige med drugim povedal Zoran Knežević, čigar življenje je tesno povezano z glasbo. Še zlasti z rokenrolom. Z njim se je generacija Kneževičevih vrstnikov upirala očetom, katerih življenja so tekla v popolnoma drugačnem ritmu; podložena so bila z narodnjaškim melosom, prizori iz televizijskih Dnevnikov in nadaljevanke Odpisani. Knežević, ki zase pravi, da ni (še) pisatelj, marveč le nekdo, ki je izdal prvo knjigo, v eni od zgodb zapiše: “Oče je imel Tita, jaz pa Hendrixa.”

Pravi, da je bilo za njegovo odraščanje pa tudi pisanje poleg glasbe odločilno vse, kar je prebral: “Branje se mi zdi najpomembnejša faza pisanja. Začel sem s Tarzanom, nadaljeval s Karlom Mayem, Markom Twainom, do četrtega razreda prebral vse, kar je bilo treba do konca osnovne šole, nekje med 30. in 40. letom pa sem začutil, da bi pisal tudi sam.”

Prvo zgodbo - bila je otroška, namenjena bratrančevi hčerki za rojstni dan - je napisal pri petinštiridesetih. Potem se je vpisal na literarno delavnico kreativnega pisanja in se odločil, da svojega literarnega ustvarjanja ne bo držal zase in v predalih.

Na leto je napisal po zgodbo ali dve in nastopil na Proznih mnogobojih, ki jih pripravljajo v sklopu festivala Fabula, ter tam opozoril nase z navidez jasno in preprosto pisavo, v kateri bridkost, bolečino in trpkost blaži diskreten, a pristen humor. “Ko sem razmišljal, ali naj se opogumim in pošljem svoje pisanje med ljudi, sem prebral knjigo Penelope Fitzgerald. Svoj prvenec je objavila pri sedeminpetdesetih, literarna kritika jo je prepoznala kot zapozneli cvet britanske književnosti. Priznam, njena zgodba me je opogumila. Mislil sem si: če me bo literarna kritika označila za zapozneli kaktus slovenske literature, bom čisto zadovoljen. Del mojega značaja je namreč tudi to, da tisto, za kar se odločim, potem tudi naredim. Tako je bilo navsezadnje tudi, ko sem se odločil, da preselim v Slovenijo.”

Kot je na koprski predstavitvi povedal spraševalcu Andražu Gombaču, je leta 1995 jeziček na tehtnici - naj ostane v Novem Sadu ali gre - prevesilo spoznanje, da je raje tujec v drugi kot v lastni državi. Iskanje identitete oziroma občutka pripadnosti se zrcali tudi v naslovu knjige. Zakaj dvoživke umirajo, ne pa živijo dvakrat, je zanimalo Gombača. Knežević mu je odgovoril z odlomkom iz zgodbe Miki ali Šepavec na kolinah, v kateri priseljenec očetu pripoveduje, kako živi v Sloveniji: “Če ti rečem, da je super, ne bo držalo, a tudi slabo ni. Nekje vmes je. Jaz sem vedno nekje vmes. Med tabo in mamo, vmes med Slovenijo in Srbijo. Zdi se mi, da je moja zgodba nekje vmes med žalostinko in zgodbo o uspehu, nekje med rojstvom in smrtjo, nekje pri štiridesetih, na polovici življenjske poti,” očetu odgovarja fant, ki v Sloveniji živi že 18 let, ima slovensko državljanstvo, a še vedno ne ve, kje je. V Sloveniji ga, ko odhaja na obisk k staršema v Vojvodino, sprašujejo, če gre domov, tam pa ga pozdravljajo s: “Kako si, Slovenac?” In tako se počuti kot - dvoživka. Dvoživka, ki ne živi ne tu ne tam, ampak umira. Tu in tam. Dvakrat.

MAKSIMILJANA IPAVEC