“To je Grigris! To je moj človek.”

IZOLA > Delček filmskega opusa Mahamata-Saleha Harouna je izolsko občinstvo lahko okusilo že leta 2007 s filmom Suša, v katerem je skozi intimno prizmo obravnaval državljansko vojno v Čadu, ki divja vse od leta 1965.

“Najprej sem imel zgodbo, saj poznam neke mlade ljudi v Čadu, v moji soseski, ki so nosili bencin iz Kameruna, ponoči so šli čez reko in potem so bencin v stekleničkah prodajali na ulici. Živijo v isti soseski kot mi, dilerji so, vendar pa vemo, da nimajo od česa drugega živeti - za preživetje gre, ne moreš jih kar tako obsoditi. In tako sem začel delati z njimi in sem si zaželel, da bi povedal njihovo zgodbo, vendar pa ni bila čisto zares zanimiva. Bila je nekakšen triler, ampak ni imela tistega še nekaj, nečesa več. Potem pa sem bil leta 2011 v Burkini Faso, v Ouagadougouju na filmskem festivalu, in sem v plesni predstavi videl nekega fanta, Souleymana Dema. Imel je kratek petminutni komad, sredi predstave zagledaš človeka, kako prihaja v afriško noč, in imel je - kot včasih vidite pri temnopoltih – svetle lase ... In plesal je kot lutka. Bilo je neverjetno in rekel sem si: 'To je Grigris!' To je moj človek.”Mahamat-Saleh Haroun

Haroun se je rodil leta 1961 v Čadu, v začetku 80. let pa je emigriral v Francijo, kjer je sprva delal kot novinar, nato se je podal v študij filmske režije. V Franciji živi še danes.

Že od njegovih začetkov pa do danes je ta velikan čadskega filma osvojil kar nekaj najprestižnejših filmskih lovorik. Leta 1999 je za svoj celovečerni prvenec Bye Bye Africa v Benetkah prejel nagrado za najboljši prvenec. Leta 2006 je za omenjeno intimno vojno dramo Suša prejel posebno nagrado žirije v Benetkah. Z njegovim četrtim celovečercem Kričeči mož pa je dosegel največji uspeh, in sicer leta 2010 je osvojil nagrado žirije v Cannesu in prestižno nagrado Robert Bresson v Benetkah. Njegov zadnji film Grigris pa je med filmsko srenjo sprožil deljene odzive.

Glavno vlogo ima naturščik in izredno talentirani plesalec Grigris (Souleymane Deme), ki je svojo telesno hibo obrnil sebi v prid. Grigris ima eno nogo hromo, toda prav s to nogo izvaja najbolj nemogoče plesne vragolije in obiskovalce v lokalni diskoteki pošilja v “delirij”. Toda ta pozitivna zgodba ima tudi svojo negativno plat, in sicer Grigrisev očim je hudo zbolel, bolnišnica pa zahteva astronomske vsote za njegovo oskrbo. Grigris se tako poda v kriminalni svet tihotapcev nafte, ki je v Čadu med najbolj iskanimi dobrinami. Vmes se Grigris še zaljubi v lepotico Mimi, ki svoj vsakdan bodri s sanjami o manekenski karieri, noči pa posveča preživetju z najstarejšo obrtjo. Harounov Grigris ni junak, ki tone in tone v socialni bedi, temveč je proaktiven lik, ki v nezavidljivem svetu išče neka pozitivna oprijemališča. Tej pozitivni naravnanosti sledi tudi zelo stilizirana in z barvami nabita fotografija, ki pride do najboljšega izraza v nočnih posnetkih. Mahamata-Saleha Harouna boste v prihodnjih dneh lahko srečali v Izoli.

BILJANA PAVLOVIĆ