“To je razstava napak”

NOVA GORICA > Peter Rauch je ustvarjalec in fotograf, diplomiral je na Fakulteti za arhitekturo v Ljubljani, magistriral na Central Saint Martins College of Art and Design v Londonu. Je predavatelj predmeta fotografija na Visoki šoli za storitve v Ljubljani, član uredniškega odbora revije Fotografija. Razstavlja v sodelovanju z zavodi Aksioma, Federacija in Trajekt.

Kot je v svoji predstavitvi v Mestni galeriji dejal v petek zvečer, je svoje delo videl v treh posameznih sklopih. Prvo delo nastopi, ko prinese zavoje v galerijo. “Poganja me razuzdanost, ko vstopim v prostor, in vem, da ga imam na voljo, in to želim izkoristiti do konca. Da si dam duška, grem čez, naredim presežek, izstopim iz okvirja in negiram vse, kar sem prinesel s seboj in kar so vzgojitelji in avtoritete uspele izklesati iz mene.” To prvo delo je opredelil kot pojem nemogočega, zamejenega, ki mu nujno sledi izstop.

Tudi letos bodo v Mestni galeriji gostili osem razstav, ki bodo predstavile najnovejšo produkcijo slovenskih umetnikov pretežno mlajše in srednje generacije. Razstavljali bodo Klavdij Tutta - slike in skulptoslike, v decembru Pixxelpoint, mednarodni festival medijskih umetnosti (kurator Igor Štromajer), januarja Pogled na likovno umetnost na Slovenskem, razstava po izboru kustosov regionalnih galerij, Jože Slak Đoka - slike, kuratorska razstava (kuratorica Majda Božeglav Japelj), Meta Grgurevič - instalacije, Tadej Torč - skulpture in Klemen Brun - slike.

Točka avtentičnosti

Drugo delo se dotika vprašanja, kaj si bodo mislili obiskovalci. Je v redu, ni v redu, je pretenciozno, je šel predaleč, smo dobili to, kar smo pričakovali? “To je točka identifikacije naslednjega okvirja, ki ga želim negirati.” Tretji del je zanj ključen. Tu nastopijo vsi sodelujoči, pomočniki, sodelavci, zaposleni v Mestni galeriji, producent Aksioma in vsi obiskovalci. Na tej točki se zgodijo stvari, kot so izvedba, tehnične zadrege in drugo, na katere avtor nima vpliva. Imenoval jo je točka avtentičnosti in hkrati kontingence. “Ker nimam vpliva na stvari, je to razstava napak, upam, da jih boste našli čim več,” pravi avtor.

In razmišlja dalje. O tem, kaj je objekt v njegovi fotografiji. Meni, da je točka, kjer se stikajo vsa tri prej omenjena dela. Nemogoče, nujno in kontingenca. Praktično je to videti tudi kot kup smeti, ki so nastale pri postavljanju (kdo ve katere) instalacije. Posvojil jih je, vsako napako, ki se zgodi, posvoji v svojo razstavo. Napaka konstituira objekt. “Ni pa objekt samo napaka,” opozarja in pojasni, da je objekt tisto, na kar nima vpliva, kar ga razjeda, razžira. “In če zaradi česar delam te objekte, fotografije, delam zato, da me razžira.”

Objekt, ki preganja

Objekt avtorja preganja, ga kljuva z vprašanjem, kaj je tisto, kar bo pokazal kot objekt? “Ko študiram v Slovanski knjižnici, pred mano je navadno Hegel, dvignem pogled in zagledam tale vogal. Zanimiv posnetek, si mislim. A prvi posnetek ne uspe, drugič ne uspe, tretjič, štirinajstič ne uspe. Butasta gesta, ki mi ne da miru.” Nastane 14 neuspelih fotografij in ugotovitev, da to ni tista stvar, ki jo je želel posneti. To je nekaj čemur se je hotel približati, a je vedno znova zdrsnil.

Potem so tu fotografije objektov, ki nastanejo na družinskih izletih, mimogrede. Beleži tiste objekte, zaradi katerih najemamo kredite, ki jih imenuje eksistencialni. To so hiše in avtomobili. Stvari, s katerimi se istovetimo. Košček zemlje, na katerem stojimo, in nekaj, kar nas vozi stran in pripelje nazaj. Če na sliki nastane svetla lisa, jo pusti. Kot unikatno.

V naslednjem kotu sicer krožne galerije so fotografije, ki jih sploh še ni odvil, pa linija visečih fotografij, obešenih kot perilo, ki se suši in fotografije v temnem kotu. “Prišel sem do tega, da je najbolje za fotografije, da lebdijo, tam v temnem kotu, neosvetljene. Lahko se jih dotaknete in začutite njihovo materialnost, ki se izgubi, ko jih zapremo v stekleno kletko in nastane nekaj, kar je skrajno abstraktno, nujno zlo. To nujno zlo me zanima, bolj kot vse ostalo.”

KLAVDIJA FIGELJ