Tomaž Šalamun o svoji poeziji: Sem to napisal jaz?
Zagreb, Koper in Ljubljana so mesta, brez katerih ni mogoče izrisati življenjske poti Tomaža Šalamuna. V prvem je bi rojen, v drugem je odraščal, v tretjem študiral in leta 1966 izdal Poker, pesniško zbirko, po kateri v slovenski poeziji nič ni več tako, kot je bilo.
KOPER> Vsi omenjeni kraji so bili v minulih dneh prizorišča mednarodnega simpozija Slovenska medkulturna neoavantgarda - poezija in svet Tomaža Šalamuna.
Prvi del znanstvenega srečanja so predvčerajšnjim pripravili v Zagrebu, včeraj pa so v avtorjevi družbi o njegovem delu razpravljali še na koprski Fakulteti za humanistične študije. Tomaž Šalamun velja za slovensko pesniško blagovno znamko, velikana slovenske modernistične poezije, enega najbolj plodnih slovenskih avtorjev - doslej je izdal že 42 knjig, njegovo poezija pa je prevedena v 18 jezikov.
Fakulteta za humanistične študije Univerze na Primorskem, Filozofska fakulteta iz Zagreba in Študentska založba so mednarodni simpozij pripravile ob avtorjevem življenjskem jubileju - letos poleti je namreč praznoval 70. rojstni dan.
“Fenomen Šalamun” pa doslej še ni bil predmet simpozija; referenti so pesnikov opus razpirali in odpirali v različne smeri: od odnosa poezija-ideologija v njegovem zgodnjem obdobju, prek kulta pesniškega jaza, pesnikove metafizične inteligence, zoopoetike in simbolnega nasilja v njegovih delih, do integracije njegove poezije v video oziroma druge medije.
Ob začetku včerajšnjega znanstvenega srečanja je Vesna Mikolič, dekanja koprske Fakultete za humanistične študije poudarila, da je ena od bistvenih značilnosti Šalamunove poezije medkulturnost. To je v zbirkah Poker (1966), Amerika (1972) in Maske (1980) raziskoval goriški literarni zgodovinar in pesnik David Bandelj. “Te teme sem se lotil, ker pesniški arzenal Tomaža Šalamuna razkriva vplive različnih kultur. Medkulturni postopki pri Šalamunu pa so zanimivi predvsem zato, ker iščejo v univerzalnem to, kar pripada partikularnemu. Njegovo iskanje različnih medkulturnih zvez, izrazov in podob, je globoko v podtekstu pravzaprav odkrivanje tega, kaj sta slovenski narod in kultura. Prepričan sem, da je Šalamun, ko je v pesmi napovedal izselitev od svojega plemena, to storil zaradi tega, da bi ga lahko opazoval od daleč in mu pomagal k razvoju,” meni Bandelj in dodaja, da je Šalamun zagotovo ne le slovenski, marveč svetovni pesnik. O mednarodnem kontekstu Šalamunovega opusa je včeraj spregovoril pesnik, esejist, prevajalec, urednik, in univerzitetni profesor, dr. Aleš Debeljak. Debeljak je spomnil, da Šalamun, ki je v Združenih državah Amerike zaslovel kmalu po tem, ko je utrdil svoje mesto v jugoslovanskih krogih, ni dosegel mednarodnega uspeha zaradi naziva disidentskega ali imigrantskega avtorja, marveč zgolj zaradi svoje vpoklicanosti in predanosti le-tej. Prav tako nikoli ni predstavljal podobe “barbarogenega” avtorja, ki je bradat, popiva in ima samega sebe za središče vsega, ampak je vselej z isto radovednostjo prebiral druge avtorje in kritike. Tako je po Debeljakovem mnenju lahko zasnoval fikcijsko biografijo, imenovano pesniški opus Tomaža Šalamuna.
“Ne!” ideološkemu branju
Zgodnji Šalamunovi poeziji in oziroma odnosu ideologije do poezije se je posvetil Denis Poniž, literarni zgodovinar, teatrolog, pesnik in dramatik.
Kako je gledanje pod kožo svoji poeziji občutil Tomaž Šalamun sam? “Pričakoval sem, da se bom počutil nelagodno, a se ne. Povsem miren sem. Tako miren, da še sebe presenečam. Tukaj namreč nisem kot pesnik, marveč kot poslušalec in gledalec. In moram reči, da z velikim zanimanjem poslušam in odkrivam izjemno zanimive aspekte in pristope. Nimam pa občutka, da sem to, o čemer je govora, napisal jaz.”
23. maja 1964 je Služba državne varnosti aretirala Šalamuna, povod za to pa je bila objava Dume 64 v Perspektivah. Čeprav je Šalamun v svojih zagovorih med zaslišanji vseskozi trdil, da je poezija umetniška stvaritev, ki je ni mogoče racionalno pojasniti, ta njegova obrazložitev pri varuhih oblasti ni padla na plodna tla. In prav ta primer jasno kaže na težavo, s katero se slovenska literatura sooča še danes - za slovensko družbo avtonomija pesniške oziroma literarne besede še zdaleč ni samoumevna. Kot je poudaril Poniž, je Šalamun “destruiral zgodovinske in sodobne nacionalne mite, ironiziral položaj lirskega subjekta ter se hkrati boril za popolno avtonomijo poetične besede.” Poleg Dume 64 je Poniž v prispevku posebej izpostavil pesem Zakaj sem fašist, s katero se je precej ukvarjal literarni kritik Boris Paternu. Ta pesem po Poniževih besedah predstavlja res radikalen prelom z vsemi pesniškimi modeli, ki jih je do tedaj vzpostavila slovenska poezija. Med drugim predstavlja radikalno zavrnitev ideološkega branja in razumevanja literarnega besedila.
Pirjevčev zagovor
Ivo Svetina, pesnik dramatik, esejist in prevajalec, se je v svojem referatu Tomaž Šalamun in Dušan Pirjevec osredotočil na konec 60. let preteklega stoletja, ko se je na Slovenskem v zvezi z modernistično poezijo, na čelu katere je bil vendarle Tomaž Šalamun že s svojo zbirko Poker, razvila ostra polemika o tem, kaj ta poezija je. O tem so razpravljali celo poslanci ljudske skupščine Socialistične republike Slovenije.Dušan Pirjevec, slovenski literarni zgodovinar in teoretik, takrat profesor primerjalne književnosti in teorije na Filozofski fakulteti v Ljubljani, je v tem času napisal obsežno in pomembno razpravo Vprašanje o poeziji, v kateri je širšemu krogu Slovencev skušal pojasniti, v čem je “problem” modernistične poezije. “Namen Pirjevčeve razprave je bil pojasniti tradicionalnemu občinstvu, v čem je 'problem' modernistične poezije,” pojasnjuje Ivo Svetina, “Ob tem je razvil tezo, da je v Sloveniji desetletja vladala prešernovska struktura, kjer je poezija opravljala narodotvorne naloge. Slovenci kot blokiran narod brez svoje države namreč nismo imeli svojih institucij, in si je te naloge pravzaprav naložila poezija.” A po 40 letih je Svetina odkril, da je v tej svoji razpravi tudi Pirjevec ostajal znotraj tradicionalnega razumevanja poezije. “Kajti v razvpitem katalogu, ki je izšel v posebni številki Problemov avgusta 1968, je objavil Taras Kermauner razpravo, v kateri se ukvarja s Šalamunovo poezijo. Ta je bila prva strukturalistična razprava na Slovenskem sploh. In če seveda danes primerjam Kermaunerjevo in Pirjevčevo razpravo o poeziji, ki se obe dotikata osrednje osebnosti tako imenovane neoavantgarde oziroma modernistične poezije, Tomaža Šalamuna, vidim, da je pravzaprav Kermauner tisti, ki je presegel tradicionalno razumevanje poezije in je zaradi tega bliže Šalamunu, in ne Pirjevec. Res pa je, da sem to lahko prepoznal šele po 40 letih. Takrat je bila namreč Pirjevčeva razprava izjemno pomembna, ker je vzela v zagovor modernistično poezijo.”
Šalamun terja racionalni napor
Literarna kritičarka iz Trsta in univerzitetna profesorica Tatjana Rojc je v svojem prispevku spregovorila o estetskem dejanju v Šalamunovi poeziji, kot izhodišče pa je vzela Balado za Metko Krašovec. Prav v tej pesmi je Šalamun po njeni oceni udejanjil cilj, da je poezija postala vezni člen med izkustvom in mislijo, kar zahteva od bralca analizo in dekodifikacijo. "Šalamunova poezija ne dovoljuje nekega površnega branja, temveč terja racionalni napor," je prepričana Rojčeva, ki smo jo prosili za primerjavo pomena Kosovelove in Šalamunove poezije: “Oba predstavljata prelomnico tako za slovensko poezijo kot tudi za njeno uveljavljanje v tujini. Obe omenjeni zbirki pa sta prelomni tako glede jezika kot tudi govorice, ki je poetična, obenem pa zavezana stvarnosti, iz katere izhaja.” Kosovelovi Integrali so namreč izšli leta 1967, torej leto po tem, ko je Šalamun v samozaložbi izdal Poker, kar pomeni, da o odnosu med pesnikoma pravzaprav ne moremo govoriti. “Kljub temu pa sta sta deli v nekakšni idealni navezi, saj lahko sočasnosti njunih izidov razberemo takratni družbeni kontekst - lahko ju razumemo tudi kot slutnjo oziroma napoved revolucionarnega leta 1968,” je še poudarila Rojčeva.
Dvodnevni mednarodni znanstveni simpozij Slovenska medkulturna neoavantgarda - Poezija in svet Tomaža Šalamuna, se je sklenil sinoči s pesniškim večerom v galeriji Loža. S Šalamunom se je pogovarjal Andrej Medved.
MAKSIMILJANA IPAVEC
MAJDA SUŠA
