Tomizza je napovedal, da bomo “mešanci” pravilo, ne izjema
Marianna Deganutti je predavateljica italijanske proze na oxfordski univerzi, kjer je tudi doktorirala z disertacijo o Fulviu Tomizzi. Profesorici iz Čedada je istrski pisatelj od nekdaj blizu, ob 15. obletnici smrti pa je v knjigi Rileggendo Fulvio Tomizza (Ponovno prebiranje Fulvia Tomizze), ki je septembra izšla pri rimski založbi Aracne, zbrala eseje različnih tujih strokovnjakov, iz katerih izhaja, da je bil Tomizza pri obravnavanju tem, kakršni sta meja in z njo povezana identiteta, resnično izviren in preroški.
> Kako je nastajala zbirka esejev?
“Ko sem maja v Zürichu prirejala tržaške seje kongresa AAIS (American Association for Italian Studies), sem spoznala, da veliko akademikov in raziskovalcev proučuje Fulvia Tomizzo. Žal gre največkrat za posamezne razpršene moči - prvi je v Ameriki, drugi v Franciji, tretji v Avstraliji -, ki s težavo zbližajo svoje interese. Zato sem se odločila, da bom izhajala iz zürichških prispevkov, kasneje kontaktirala strokovnjake za Tomizzo in posredovala uradno vabilo za oddajo prispevkov ter tako dosegla čim širši odmev. Nabrala sem veliko prispevkov, naredila izbor in ga uredila. Med drugim je lani minilo 15 let od njegove smrti, kar bi radi obeležili tudi s knjigo.”
> Kakšno splošno spoznanje izhaja iz prispevkov?
“Iz štirinajstih esejev, ki sestavljajo knjigo, izhajajo nove iztočnice za refleksijo o Tomizzovem delu. Cilj teh besedil je potrditi umestitev istrskega avtorja med velike pisatelje 20. stoletja v Italiji in Evropi. Zahvaljujoč novim analitičnim instrumentom, s katerimi razpolaga kritika, so šle raziskave v globino njegovih temeljnih literarnih del in v fenomene, ki jih zaznamujejo, med katerimi so pripovedovalska identiteta nekaterih junakov, razmerje med sanjami in izgnanstvom, odnos do nekaterih pisateljev, kot sta Cankar in Andrić, večjezičnost, prevajanje in drugi. V knjigi je prvič objavljeno tudi dragoceno gradivo, kot je korespondenca med avtorjem in založnikom Mondadorijem, torej pisma Vittorinija, Serenija in Galla.”
> Kateri prispevek vas je posebej presenetil ali navdušil?
“Najbolj me je navdušil prispevek hrvaškega prevajalca Mateja Marasa, čigar pričevanje nas popelje do najbolj skritih mehanizmov tomizzianskega jezika in do najglobljih vidikov človeka Tomizze.”
> Pravzaprav, kaj pa je vas tako navdušilo za Tomizzo?
“Veliko let ga že berem, in mislim, da sem ga odkrila prav zato, ker je istrski pisatelj. Istra je namreč območje, ki ga dobro poznam, ki sem ga imela vedno rada in kjer se počutim doma. Motiv za doktorat je dejstvo, da je Tomizza eden najbolj fascinantnih in obenem manj raziskovanih ter razumljenih pisateljev italijanskega novecenta, ki bi ga bilo treba še veliko proučevati. Poleg tega so me pogosto očarala vprašanja, ob katerih sem začutila, da se tudi mene zelo tičejo, zato sem pomislila, da bi se lahko približala avtorjevemu delu s privilegiranim pogledom.”
> Koliko je vaše zanimanje povezano z vašimi koreninami?
“Zelo. Oče in njegova družina so pripadniki slovenske manjšine v Italiji. Imam tudi sorodnike, ki so rojeni v Sloveniji, kot je moja pranona Maria Velušček. Prav zaradi tega sem trenutno v Ljubljani, kjer s štipendijo ministrstva za izobraževanje, znanost in šport na ljubljanski univerzi izpopolnjujem svojo slovenščino. Moja mama, ki ima madžarski priimek, pa je pol Istrijanka iz Višnjana. Zatorej se lahko počutim zgolj hibridna ali mešana in se težko identificiram le z enim izvorom. V tem smislu je bil Tomizza zame izjemno pomemben avtor, pa ne zgolj zato, ker mi je pomagal bolje spoznati, kdo sem, temveč tudi zato, ker sem se počutila manj osamljeno, saj je tudi sam izkusil ne vedno enostavno pripadnost dvema ali več svetovom.”
> Katera je po vašem mnenju avtorjeva najpomembnejša misel, ki izhaja iz njegove književnosti?
“Tomizza, ki ga večkrat štejejo za pisatelja meje par excellence, se je dotaknil nekaterih temeljnih tematik, kot so hibridna identiteta, meje, večjezičnost in izgnanstvo, s katerimi je prodrl v italijanskem prostoru. Mislim pa, da je njegova najpomembnejša ideja ta, da je dokazal, kako lastne so te teme tudi tistim, ki ne živijo na mejnem območju in katerih identiteta je videti gotova in nedvoumna. To sporočilo se mi zdi univerzalno in v tem pogledu je bil preroški, saj je napovedal današnji čas. Vendar Tomizza ni zgolj napovedal sveta brez meja, temveč je spregovoril svetu, ki prihaja, v katerem bodo z veliko verjetnostjo 'mešanci' in večjezični posamezniki pravilo, in ne izjema.”
> Kaj svetujete: kje začeti z branjem Tomizze?
“Začela bi z Materado, pa ne zato, ker je prva knjiga, ki jo je napisal Tomizza. Materada je freska pisateljeve rodne zemlje v času povojne napetosti, ki bo privedla celotno vas v izgnanstvo. Napisal ga je zelo mladi Tomizza, vendarle zame ostaja mojstrovina. Meni najljubša knjiga pa je Drevo sanj, ker v njem Tomizzov alterego, Stefano, razčlenjuje svoje eksistencialne tegobe dečka, ki jezdi med dvema svetovoma in se sooča z uničujočimizgnanstvom. Čeprav so občasno kritizirali jezik romana, v njem najdem najkompleksnejše zadeve.”
MAJA PERTIČ GOMBAČ
