Tragična norčavost
Z že znano trmo, vztrajnostjo, predvsem pa naravno baritonsko prodornostjo in silovitostjo emocij, a hkrati prefinjeno občutljivostjo se je Marko Kobal soočil z zahtevno vlogo Rigoletta v najnovejši postavitvi te Verdijeve uspešnice v ljubljanski Operni in baletni hiši.
LJUBLJANA > Že premiersko občinstvo mu je 26. septembra namenilo dolge aplavze in glasna odobravanja. Glasovno in igralsko izreden Rigoletto iz Cola nad Ajdovščino, ki letos obeležuje petindvajseto obletnico umetniškega dela, žanje navdušenje tudi ob četrti svoji uprizoritvi (27. novembra), ko prvič nastopi z novo Gildo, Lindo Kazani, gostjo iz Avstrije, in dirigentom Aleksandrom Spasićem. Osrednji lik opere, na zunaj grbast, grotesken, zajedljiv in škodoželjen, navznoter topel, ljubeč, pretirano očetovsko zaščitniški dvorni norec zaživi z Markom Kobalom kot prvovrstni dramatični verdijanski bariton, ki s svojimi doživetimi in domiselnimi kreacijami na sceni uspešno prebuja značilni Verdijev vihar čustev in s tem daje tehten prispevek pri ohranjanju dinamično napete drame. Večinoma deklamacijskemu slogu ustvari presežek v ariji Cortigiani, vil razza donnata v drugem dejanju. Linda Kazani, angelsko brezmadežna hčerka Gilda, v kateri se čez noč prebudi želja po izpolnitvi romantičnih sanj, in ob koncu zgodbe postavi ljubezen pred boga, je tokrat vrhunska v visokih registrih, manj slišna, manj prepričljiva v nižjih legah. Aljaž Farasin kot vojvoda Mantovski, mojster kratkotrajnih ljubezenskih avantur, se v sloviti ariji La donna è mobile izkaže kot zgleden interpret spevnih melodij, a vendar je njegov tenor prevečkrat zastrt, nenaraven, celo krčevit.
V intenzivni operni zgodbi o dvornem norčku, ki se šali vse do trenutka, ko sam ne izkusi ponižanja, izstopa tudi Sašo Čano kot morilec Sparafucile z mogočnim, polnim basom. Manj sijajen je bil tokrat orkester, ki je večkrat preglasil soliste na odru. V drami, katere gibalo je prekletstvo, so v ljubljanski postavitvi manj duhovite tudi nekatere režijske “domislice” Detlefa Sölterja: izstopajoči rekvizit Pegaza - samoroga, rdeči madež na beli obleki Gilde in njen “vnebohod” v zaključnem prizoru vzbujajo prepogosto nelagodje, ali bolje, občutek neposrečenega poskusa prenosa simbolov v zgodbo, ki tega nikakor ne potrebuje.
A suma sumarum: toplo priporočam ogled naslednje ponovitve, ki bo 16. decembra 2013.
TATJANA GREGORIČ,
Radio Koper