Tragikomedija o prijateljstvu in zavezništvu

> Tragikomična slika – malo za šalo in malo zares: gre bolj za tragedijo ali komedijo? Prosim, če mi malo podrobneje pojasnita sliko …

Tereza: “Mislim, da gre prav za tragikomedijo, saj je večina likov tragikomična zaradi kontrasta med svojimi željami, nazori, prizadevanji, hrepenenji in tragično resničnostjo njihovih življenj. Sliko pa si predstavljam kot žanr, kjer ni v ospredju zgodba, pač pa čustveno razpoloženje dramskih oseb.”

Eva: “O večini stvari, ki jih pišem, sledim naši generaciji, v tem primeru še posebej ženskam. Smo milenijci, ki smo na nek način že odrasli. Vzgojili so nas v duhu, da bomo živeli v odprtem svetu, a se je ta vizija porušila že v 90. letih, saj smo se vse bolj zapirali in se nenadoma znašli v situaciji, ko na trgu dela ni bilo služb, temu je sledila druga in potem še tretja kriza. Z njimi se nenehno soočamo, tako da se bomo medtem že postarali. Naši starši, ki so boomerji, imajo v rokah še vedno veliko vzvodov, mi pa smo še vedno obravnavani kot otroci. Po eni strani se v teh situacijah obnašamo kot otroci, kar je seveda komično. Sama imam sicer srečo, da sem celo svoje odraslo življenje zaposlena in finančno samostojna, a veliko mojih sovrstnikov se s tem ne more pohvaliti.”

“Fluidna spolnost je del našega vsakdana. Nočemo je problematizirati in izpostavljati, pač pa jo prikazati kot eno od težav, s katerimi se ukvarja ta generacija v odnosu do družbene stvarnosti.”

Tereza Gregorič

Tereza: “Vprašanje je, kaj sploh naša generacija danes pojmuje kot odraslost. Ali naj to pomeni, da si odrastel, ko si finančno neodvisen, ko imaš otroke, stalno partnersko zvezo itd.? To je bilo v nekem drugem času, pod nekimi drugimi pogoji, ko je bila odraslost definitivna, konča, definirana. Danes pa ni tako, živimo v času fluidnosti. In učimo se, kako živeti s tem tokom. Kako se sprijazniti s tem, da je življenje razdrobljeno, da ni ulovljivo, da nimamo nekih jasno postavljenih smernic o tem, kdo smo, kaj smo in zakaj?”

> Kakšni so bili začetki vajinega sodelovanja? Kako je prišlo do ideje o skupnem projektu?

Tereza: “Marko Bratuš, umetniški vodja našega gledališča, me je povezal z režiserko Tijano Zinajić, da bi pripravili predstavo o sodobnih, mladih, neodvisnih, ambicioznih ženskah v slogu 'Powerpuff Girls' v zgodnjih dvajsetih letih. Nato smo se strinjali, da k sodelovanju povabimo uveljavljenega pisca ter prišli do Eve. Z Evo pa sva že na začetku pisanja zaplavali v lastne izkušnje in kmalu prišli do tega, da se ukvarjava s trideset- in ne dvajsetletnicami. Tudi zaradi tega, ker so trideseta leta prelomno obdobje, ko se soočiš z družbeno stvarnostjo, ki lahko v veliki meri poruši ideje in predstave, zgrajene v dvajsetih.”

“V nasprotju s partnersko zvezo, ki je v omenjenih žanrih najbolj eksploatirana, je prijateljstvo v ozadju. Prav tako je pomemben tudi odnos z brati in sestrami, ker tudi to so prijateljstva.”

Eva Mahkovic

Eva: “S Terezo sva aktivni dramaturginji, zato sva se hitro strinjali, da pisanje besedil ni nekakšno zasebno početje, ampak skupinski projekt. Morali sva biti zelo praktični. Med pisanjem je bilo veliko zavojev, Tereza je bila pogosteje na vajah in potem sem dobivala napotke: napiši še to, ono, to odvzemi. Zame je bilo delo velik izziv in prišlo je do lepega sodelovanja.”

Tereza: “Res je. Proces dela je bil krasen, profesionalen, neobremenjujoč.”

> Kako in ali sploh je besedilo avtobiografsko?

Eva: “Zagotovo sva pri pisanju izhajali iz osebnih motivov. Sama sem uporabljala dobesedne anekdote iz svojega življenja. Ves čas sem imela v mislih, kako pomembno je, da gradiva like, ki so med seboj prijatelji in zavezniki. To je namreč tudi baza mojega življenja, prav to mi predstavlja varnost in je nekaj, v kar verjamem.”

Tereza: “Se popolnoma strinjam z Evo. Pri meni je enako. V mojem krogu prijateljev so zelo različne osebe in jim skorajda ne bi pripisal, da imajo skupno točko – mene. Tudi to je ena od lastnosti naših likov – močna raznolikost. Povezuje jih prijateljstvo. Mislim, da se sprejemanje drugega, drugačnega začne na intimni ravni. Če sprejemaš tam, sprejemaš tudi širše, v družbi.”

Eva: “Ja, za to se moraš odločiti. Ker v dolgotrajnih prijateljstvih pogosto prihaja tudi do oddaljevanj, saj vsak posameznik skozi čas sprejema drugačne odločitve. Ohranjanja prijateljstva se moramo aktivno učiti.”

> Kakšne so vajine ambicije? Gojita iluzije?

Eva: “Sem ambiciozna. Moje delo predstavlja velik del življenja, zato je pomembno, da sem v tem dobra. Vedno bolj se počutim samozavestno. Izhajam pa iz tega, kar sem, in da lahko delam naprej.”

Tereza: “Sama se nimam za ambiciozno ali za osebo z visokoletečimi cilji. Rada delam, kar delam in upam, da bom lahko še naprej.”

> Sem lahko provokativna – Eva, vi ste ambiciozni, Tereza, vi pa gojite iluzije?

Eva: “Saj ambicija je tudi lahko iluzija.”

> ”Danes si nihče ne more privoščit bit kaj drugega, kot kliše,” - mar res? Zakaj?

Eva: “Liki so bolj ali manj tipizirani, če smo hoteli izpostaviti določene teme, o katerih se zdaj pogovarjamo. Kadarkoli govoriš o nekih razlikah, se ukvarjaš tudi s tipiziranostjo. Prej ali slej pride do klišejev, klišejsko te vidijo tudi drugi.”

Tereza: “Poleg tega so klišeji mehanizem za komedijo. Nujno jih potrebuješ, da se občinstvo bolje znajde. V naši predstavi imamo, denimo, feministko, za katero vsi mislijo, da je lezbijka. Potem imamo 'Slovenceljna', za katerega vsi mislijo, da je negativen, a se na koncu pokaže kot zelo pozitiven lik. Na nek način rušimo tipizacijo in s tem predsodke na splošno.”

Eva: “Nastavili sva določene klišeje, ampak sva skušali vseeno najti še druge smeri.”

> Lezbičnost v slovenskem gledališču še vedno ni pogosta tematika. Zakaj in na kakšen način jo vidve umeščata v svoj dramski projekt?

Tereza: “Predvsem zelo neobremenjeno. V prvi vrsti se ukvarjamo z ženskim vprašanjem in s prehodom v odraslost. Fluidna spolnost je del našega vsakdana. Nočemo je problematizirati in izpostavljati, pač pa jo prikazati kot eno od težav, s katerimi se ukvarja ta generacija v odnosu do družbene stvarnosti.”

Eva: “Vsekakor te teme vnašava zelo neobremenjeno. To je del realnosti.”

> Kako pa je predstava sodobna glede na nove načine komunikacije? V mislih imam predvsem mobitele …

Tereza: “Na tem sva veliko delali, saj imajo sodobna komunikacijska sredstva zelo velik vpliv na realnost in na našo predstavo. Vse večja je tudi distanca do čustvovanja soljudi, pa tudi lastnega čustvovanja.”

Eva: “Sodobna komunikacijska sredstva so ključen del našega vsakdana, zato bi jih težko zaobšli. To so nujni sestavni elementi sodobnega življenja.”

> Prijateljstvo in zavezništvo naj bi bila vajina formula za preživetje v novodobnosti …

Tereza: “Ja, težko je vzdrževati prijateljstvo. Kakšno pač propade in si najdeš novo. V odnose moraš precej vlagati. Še posebej pomembna so dolgotrajnejša prijateljstva, ne samo zaradi varnosti, ki ti jo nudi sobivanje, pač pa tudi zaradi identifikacije s samim seboj. Po domače: 'Ko se izgubiš in razdrobiš, so prijatelji tisti, ki te spomnijo, kdo si.'”

Eva: “Prijateljstvo je odnos, ki v literaturi in umetnosti še ni dovolj izpostavljen, a je v življenju zelo pomemben. V nasprotju s partnersko zvezo, ki je v omenjenih žanrih najbolj eksploatirana, je prijateljstvo v ozadju. Prav tako je pomemben tudi odnos z brati in sestrami, ker tudi to so prijateljstva.”

> Optimizem velja? Ali morda dovoljšna mera humorja, sarkazma?

Tereza: “Verjamem v optimizem. Humor pa preizprašuje navade, ki postanejo vzorci, vzorci se razvijejo v predsodke, ki pa so odlično orožje v teh kritičnih časih. Verjamem, da je humor najboljši način v boju proti zlu.”

Eva: “Karkoli napišem, izhaja iz mojih bolečih občutij, ampak na koncu lahko izpade humorno. Humor je pomemben.”