Triumf Razrednega sovražnika
Nocoj se je v portoroškem Avditoriju s podelitvijo vesen sklenil 16. Festival slovenskega filma. Pričakovano in povsem zasluženo je vesna za najboljši celovečerni film romala v roke 28-letnega Roka Bička, ki je s celovečernim prvencem Razredni sovražnik posnel neverjetno zrelo in trpko psihološko študijo slovenske realnosti.
PORTOROŽ > Kritično zrcalo slovenske družbe in še posebej njene mladeži je prepričalo tudi občinstvo ter žirijo kritikov.
Strokovna žirija, ki so jo sestavljali Hanna A. W. Slak, Hrvoje Hribar in Olmo Omerzu, je v obrazložitvi zapisala, da je Razredni sovražnik“film o paradoksu vzgoje, o tavanju brez cilja med permisivnim in avtoritarnim, o sodobni nesposobnosti posameznika, da se sestavi v kolektiv. Film nastane iz intimne nuje po kritičnem portretu šolskega sistema, vendar kmalu preraste v raziskovanje kolektivne družbene resničnosti. Počasi pada krinka za krinko mehanizmov družbenih struktur. Film se zaključi z eksistencialnim nelagodjem, ko platno v kinu postane kolektivno zrcalo.” Vesne za najboljšo glavno moško vlogo letos ni mogel prejeti nihče drug, kot zgolj Igor Samobor, ki je z vlogo učitelja nemščine v Razrednem sovražniku postavil mejnik v slovenski filmski igri (osvojil je tudi nagrado Stopov igralec leta). Z vlogo hladne in neupogljive ravnateljice v Bičkovem prvencu je zelo prepričala tudi Nataša Barbara Gračner, ki je osvojila vesno za najboljšo žensko stransko vlogo. Razredni sovražnik pa se lahko pohvali še z vesno za fotografijo (Fabio Stoll) ter za kostumografijo, za katero je poskrbela Bistra Borak. Nagrado žirije kritikov, ki so jo sestavljale Nina Cvar, Tina Bernik in Živa Emeršič, je prav tako osvojil Razredni sovražnik.
Vesno za najboljšo manjšinsko koprodukcijo je osvojil film Zoran, moj nečak idiot v režiji Mattea Oleotta. Film je nastal v slovenski koprodukciji s produkcijsko hišo Staragara in RTVS. Vesno za posebne dosežke je prejel Tom Gomizelj za njegovo neumorno delovanje na področju neformalnega filmskega izobraževanja mladih v sklopu Luksuz produkcije. Posebno omembo pa je prejela tudi Barbara Zemljič, ki je na FSF predstavila svoj režijski celovečerni prvenec Panika in kratki film Pravica ljubiti.
Vesno za najboljši scenarij sta prejela Matjaž Ivanišin in Nebojša Pop Tasić za film Karpopotnik, ki je nujno filmsko čtivo za vse ljubitelje Karpa Godine, sicer letošnjega Badjurovega nagrajenca, in predvsem njegovih zgodnjih del iz 70. let, ko ga je zaneslo v Vojvodino in je ustvaril nekaj (ne)ponovljivih kratkih filmov.
Nina Rakovec, ki je že lani prepričala žirijo v prvencu Nejca GazvodeIzlet, je letos ponovno osvojila vesno za najboljšo glavno žensko vlogo v precej medlem Gazvodinem drugem filmu Dvojina. Ta je sicer še osvojil vesno za najboljšo glasbo, ki jo je spisala danska zasedba Monkey Cup Dress. Vesna za najboljšo moško stransko vlogo je šla v roke “čefurjev” Dina Hajderovića, Ivana Pašalića in Jerneja Kogovška, ki so s svojo spontanostjo prepričali v filmu Čefurji rausGorana Vojnovića.
Povsem zasluženo je vesno za najboljši dokumentarni film prejel Janez Burger, ki je v filmu Priletni parazit ali kdo je Marko Brecelj ustvaril zelo humoren in razgiban dokumentarni portret neumornega ”mehkega terorista”, performerja, glasbenika ter delavca na področju nevladne mladinske dejavnosti. Burgerjev dokumentarec o Marku Breclju se lahko pohvali še z vesno za najboljšo montažo, ki je delo Miloša Kaluska.
Vesno za najboljšo režijo je osvojil Marko Šantić za film Zapelji me, najboljši kratki film je ustvarila Špela Čadež (Boles), najboljši animirani film pa je Wanted, delo Borisa Dolenca.
BILJANA PAVLOVIĆ
