Tržaško slavje z japonsko dramo

MARIBOR, TRST > Rudi Šeligo je dramo Svatba napisal leta 1980, uprizoritev v režiji Jerneja Lorencija in izvedbi SNG Drama Ljubljana pa Šeligovo kombinacijo absurda in poetičnosti prestavi v naš čas. “Notranjo logiko teksta posvoji in jo radikalno prizemlji, hkrati pa spodmika vzročno-posledično sosledje, tako da se mora to v uprizoritvi v vsakem prizoru znova vzpostavljati,” meni žirija in dodaja, da dramaturgija in režija kontrastovgledalca prisili, da preskakuje iz lahkotnega smeha v krvave obračune. “Za vsakim vogalom nas čaka nelagodje naše razpadajoče sedanjosti. Rablji niso več le votli in cinični nesrečniki, so banalni uničevalci, ki uživajo v spektaklu, žrtvi pa sta še bolj ranjeni in razcefrani. Gledališče krutosti je postalo skoraj razposajeno,” je še zapisala strokovna žirija. Ljubljanska Drama je nagrado za najboljšo uprizoritev prejela tudi na lanskem Borštnikovem srečanju; Witkiewiczevo Ponorelo lokomotivo je prav tako režiral Jernej Lorenci.

Strokovna žirija je podelila tri nagrade za igro: Nini Ivanišin za vlogo Lenke (Svatba, SNG Drama Ljubljana), Janezu Škofu za vlogo Očeta (Angel pozabe, SNG Drama Ljubljana) in Barbari Cerar za vlogo Nje, v isti predstavi; nastala je po romanu Maje Haderlap, režiral pa jo je Igor Pison, mladi režiser iz Trsta. Borštnikovo nagrado za mlado igralko je prejela Ana Urbanc za vlogo Prve Micike (Mrtvec pride po ljubico, Prešernovo gledališče Kranj in Mestno gledališče Ptuj). Nagrada za najboljšo scenografijo je šla v roke Braka Hojnika (Svatba, Kralj na Betajnovi), za glasbo Branku Rožmanu (Mrtvec pride po ljubico), za vizualni prispevek pa je Borštnikovo nagrado prejel Gašper Brezovar (Vzgoja stoika, Anton Podbevšek Teater). Društvo gledaliških kritikov in teatrologov pa je za najboljšo uprizoritev izbralo Mrtvec pride po ljubico; predstavo je po predlogi Svetlane Makarovič režiral Jernej Lorenci.

Tri nagrade v Trst

Žirija jelani Matejo Koležnik nagradila za režijo predstave John Gabriel Borkman (SNG Drama Maribor), režiserka pa je bila, kot beremo v utemeljitvi, neprekosljiva tudi letos, ko se je soočila z zelo zahtevnima in povsem različnima dramskima predlogama. Ob Modernih nô dramah v izvedbi Slovenskega stalnega gledališča Trst še s tekstom Koba AbejaPrijatelji (SNG Drama Ljubljana). “Nagrado podeljujemo za detajlirano, prefinjeno in skrajno disciplinirano tkanje uprizoritvene mreže, ki v stiku z gledališkimi tradicijami vzhoda ustvarja samosvojo odrsko poetiko,” je zapisala žirija, ki je nagradila obe režiji Koležnikove.

Moderne nô drame Jukia Mišime so prvo režijsko sodelovanje Mateje Koležnik in Slovenskega stalnega gledališča. Premiera je bila maja letos, režiserka pa je takrat med drugim dejala, da ne pomni, kdaj je nazadnje soustvarjala predstavo, ki je v tako veliki meri skupinsko delo. V SSG, kamor jo je povabila takratna umetniška vodja Diana Koloini, je Mateja Koležnik pripeljala svojo avtorsko ekipo. Tudi dramaturga Gorana Ferčeca.“Namesto petih, med seboj strogo ločenih enot, Moderne nô drame z inventivnim dramaturškim prijemom postanejo dramska celota ter hkrati ohranjajo dualizem klasične nô drame. Dramaturgija vzpostavi ustvarjalno razpravo s klasičnim konceptom, da bi ustvarila novo, izvirno dramsko strukturo,” so v utemeljitvi nagrade Ferčecu zapisali člani žirije Jasen Boko, Tomasz Kubikowski, Petra Vidali, Barbara Orel in predsednica Tea Rogelj.

Strokovna žirija pa je v uprizoritvi Slovenskega stalnega gledališča prepoznala tudi spojitev inventivnih zvočnih in vizualnih elementov ter Modernim nô dramam prisodila posebno nagrado za vizualno in zvočno podobo. Ta je po oceni žirije enakovredni ustvarjalni dejavnik dramaturško-režijskemu konceptu, saj uspešno združuje tradicionalno in sodobno v koherentno odrsko vizijo.

Slovensko stalno gledališče je na lanskem Borštnikovem srečanju s predstavo Vaje v tesnobi prejelo posebno nagrado za kolektivno stvaritev, Tini Gunzek pa je vloga dekleta v tej uprizoritvi prinesla nagrado za najboljšo mlado igralko.

Borštnikov prstan je prejel igralec Vlado Novak. V svoji izjemni gledališki karieri je v mariborski Drami in drugih gledališčih po Sloveniji odigral več kot 120 vlog. “Vlado Novak je igralska žival - tako so ga po enem od igralskih presežkov z občudovanjem in zavistjo poimenovali igralski kolegi,” je v obrazložitvi zapisala žirija za podelitev Borštnikovega prstana in dodala, da Novak v igri združuje instinkt, prebrisanost, moč alfa samca, individuuma, ki vodi in usmerja. “Hkrati pa zmore biti igralski prvak Vlado Novak del tropa, igralske družine, ki sebe in svojo posebnost vsak trenutek harmonizira s celoto.”

Raznovrstna gledališka bera

Selektorica letošnjega Borštnikovega srečanja Amelia Kraigherocenjuje, da je bil letošnji izbor - vanj je uvrstila enajst predstav, zaradi objektivnih razlogov pa so jih na festivalu uprizorili deset - v primerjavi z lanskim nekoliko skromnejši, a je izkazoval stabilnost in vitalnost. “Priča smo bili izjemno raznovrstnim dramskim oziroma besedilnim predlogam uprizoritev: igralčevemu monodramskemu avtoportretu (Zakulisje prvakov); trem slovenskim klasičnim dramskim besedilom (Svatba, Kralj na Betajnovi in Mrtvec pride po ljubico), postdramskemu tekstu, sestavljenemu iz dveh monologov (Zapiranje ljubezni), filozofskemu eseju (Vzgoja stoika), ameriški klasiki (Naše mesto), dramatizaciji sodobnega nemško-slovenskega romana (Angel pozabe) in dvema dramskima predlogama japonskega izvora (Prijatelji in Moderne nô drame),” je ob koncu festivala še zapisala selektorica.

MAKSIMILJANA IPAVEC