Tudi danes sveža videnja
V petek je minilo sto in eno leto od rojstva Virginie Woolf (1882-1941), slovite angleške modernistične pisateljice, ki danes ni aktualna zgolj zaradi svoje vrhunske, večno vznemirljive proze, kakršna živi v romanih Valovi, Orlando in Flush. Nič manj vznemirljivi in aktualni namreč niso niti njeni obsežni dnevniki, iz katerih je najzanimivejše odlomke za slovenske bralke in bralce izbrala ter prevedla prevajalka Breda Biščak.
LJUBLJANA> Te dni so v lični knjigi Trenutki videnja izšli pri založbi Arsem.
Virginia Woolf, ki ji je v minulih letih ob okroglih obletnicah rojstva in smrti tudi slovenski knjižni trg namenil precej pozornosti, je dnevnike s prekinitvami, ki jim je botrovala duševna bolezen, pisala od januarja 1915 do 24. marca 1941, štiri dni preden je izgubila življenje v reki Ouse.
Čeprav je v objavljeni različici poslovilnega pisma možu Leonardu med drugim zapisala, naj uniči vse njeno pisanje, pa dolgoletni pisateljičin življenjski sopotnik in podpornik tega kajpada ni storil. Še več, velik del svojega življenja je kasneje posvetil prav urejanju bogate pisateljičine zapuščine, v katero sodi tudi trideset dnevniških zvezkov. Izbor je izšel leta 1953, v celoti pa so dnevniki izšli šele po soprogovi smrti. Pri nas je leta 2001 v Reviji 2000 izšel krajši revialni izbor Gašperja Maleja v prevodu Nuše Rozman, ki se mu zdaj pridružuje še celovitejši izbor Brede Biščak.
Slednja se je znašla pred 1700 strani obsegajočimi dnevniškimi zapisi, iz katerih je izbrala zlasti tiste, ki bi po njeni presoji utegnili najbolj zanimati slovenskega bralca.
Tudi ta bo, tako kot so poprej bralci dnevnikov drugod po svetu, odkril, da so pisateljičini dnevniki drugačni od njega leposlovja. V svoji modernistični prozi je preusmerila pozornost s stvarnega zunanjega sveta na notranji doživljajski svet, v dnevnikih pa veliko pozornosti namenja okolici, zlasti družabnemu življenju, pa tudi siceršnjemu družbenemu dogajanju, pri čemer bralec spremlja tako tesnobno doživljanje prve kot druge svetovne vojne.
Ena temeljnih lastnosti pisanja Virginie Woolf, kot je Breda Biščak zapisala v uvodni besedi, je vseživljenjski poskus ubesedovanja življenja samega, “kakor da bi ji s tem uspelo doseči to, kar Faust izreče z besedami 'Trenutek, postoj'.” Pri čemer prevajalka opozarja, da se nam danes njeno življenje (in njen čas), - s pisateljičinimi besedami - dozdeva obenem “zelo stanovitno in zelo spremenljivo”. Res se je namreč v tem času marsikaj spremenilo, a hkrati je presenetljivo veliko ostalo tudi po stotih letih povsem enako: “Finančne in družbene krize so že pred slabimi sto leti spodnašale tla pod nogami tako oblastnikom kot umetnikom in drugim družbenim skupinam. Paradoksalno ali ne, položaj literarnih ustvarjalcev in knjige na začetku 20. stoletja v Angliji in na začetku 21. stoletja v Sloveniji niti ni tako zelo drugačen,” piše Biščakova, ki je prepričana, da pisateljičini dnevniški zapiski delujejo sveže in udarno.
O tem priča tudi odlomek, ki bi ga namesto Virginie Woolf lahko danes zapisal marsikateri slovenski pisatelj ali založnik: “Dejansko se knjige prodajajo zelo počasi in zdi se, da je trg za takšne dobrine zelo majhen - neznaten; zdi se, da celo stroškov ne bomo pokrili. Toda glede na tako raznoliko izbiro bi krivdo težko pripisali knjigam samim.”
MAJA PERTIČ GOMBAČ