Tudi za najšibkejšo lučjo stoji nekdo, ki jo je prižgal

V Nepalu je Abiral Khadka diplomiral iz angleške književnosti in delal kot učitelj angleščine. V Slovenijo je prišel na magistrski študij novih medijev na Akademiji umetnosti (UNG): “Tam sem pravzaprav vstopil v slovenski umetniški prostor.” Naključje je hotelo, da sedaj oblikuje luč v gledališču: “Glasbo in zvok sem profesionalno delal skoraj petnajst let. Potem sem dobil sina in potreboval sem nekoliko bolj resno službo.” S svetlobo se je prej ukvarjal predvsem pri fotografiji, zato ni imel veliko izkušenj z gledališčem: “Ampak multimedija je multimedija - znanje se lahko poveže. Tudi po več kot letu dela v gledališču se še vedno učim. In mislim, da se bom še dolgo.” (smeh) Temelji so pomembni: “Najprej moraš dobro poznati tehnični del, da si nato lahko zares ustvarjalen. Vedno sem se imel za umetnika in tudi zdaj želim ostati umetnik.” In pustiti svojo umetniško sled.

Do svetlobe na odru ima zelo spoštljiv odnos. “Svetloba ni samo nekaj, kar omogoči, da vidimo oder. Z njo ustvarjaš čustva. Če se dva lika zaljubita, lahko svetloba postane toplejša, bolj rdeča. Z lučjo spreminjaš prostor, ustvarjaš razpoloženje.” In vse to se dogaja nekje zadaj, v temi, skrivoma: “Vedno se šalimo, da je delo lučkarja dobro opravljeno takrat, ko gledalec svetlobe sploh ne opazi. (smeh) A zame je morda najlepša stvar pri gledališču to, da vem, da tudi za najšibkejšo lučjo nekdo stoji. Nekdo, ki jo je prižgal.”

Njegova velika ljubezen je tudi glasba: “Izhajam iz glasbene družine. Igram kitaro, bobne, sintetizatorje, gong, zdaj se učim še violončela. Doma imam majhen studio, kjer ustvarjam.” Elektronsko glasbo ustvarja pod umetniškim imenom Joondroid: “Noben nastop ni enak drugemu. Odvisno je od stanja duha.” Nekoč bi rad združil oblikovanje zvoka in svetlobe. “Rad bi ustvaril živo predstavo, v kateri bi bila svetloba podaljšek moje glasbene pripovedi. Da bi z lučjo dopolnil svoj način izražanja.”

Svoje sodelavce zelo ceni. “Brez Marka Vrkljana ne bi nikoli prišel do vseh teh znanj. Večno mu bom hvaležen. Tako kot tudi Aneti Gregorič, ki mi je ves čas v veliko oporo tudi kot prijateljica. In Nik Kranjc Gregorič. Pa tonci - njih imam res rad: Jure, Stojan, Katja, Vladek. To niso klasični sodelavci. Z njimi preživiš ogromno časa, da postanejo praktično tvoja družina. Spoznaš jih na zelo osebni ravni. S prdci vred.” (smeh)

Obraze zakulisja spoštuje nasploh. “Občinstvo jih ne vidi. In včasih jih ne vidijo niti drugi v gledališču. Ne vidijo, kaj se dogaja dve minuti pred predstavo. Tehnična ekipa morda takrat še vedno teče naokrog, išče kabel, rešuje luč, popravlja zvok ali nekaj postavlja. In potem vse magično deluje. Nekoč sem imel deset minut pred predstavo problem z lučmi. Bil sem paničen. Najprej me je z 'vse bo v redu' pomirila inspicientka Kaja, nato še tonski mojster Jure. In res ... predstava je bila odlična. In točno to je gledališče - včasih je deset minut pred predstavo popoln kaos, potem pa se vse nekako sestavi.” (smeh) Kmalu po prihodu je dobil dragocen nasvet: “Stvari ne jemlji osebno. Ljudje so pred predstavo nervozni, vsi so pod pritiskom. Včasih kdo povzdigne glas, a tega ne smeš vzeti nase. Ostati moraš miren. In na koncu prevlada ljubezen do dela in do gledališča. In res je vse v redu.”

V Sloveniji se počuti zelo dobro. “Seveda sem doživel tudi kakšno neprijetno izkušnjo - sem vendar temnopolt človek v večinsko belem okolju. Največja ovira je bila birokracija. Ko sem urejal dovoljenja in dokumente, sem imel včasih občutek, da mi država govori: 'Težko boš ostal.' Medtem ko so mi ljudje ves čas govorili: 'Dobrodošel.' In prav ljudje so razlog, da sem ostal.” Skrbi ga za sina: “A upam, da mu bom znal pojasniti, da ni njegova krivda, če ga kdo obravnava drugače. In ga naučiti empatije. Empatija življenja ne olajša vedno, ga pa večinoma izboljša.”

Družino neizmerno ljubi: “Dom je tam, kjer so ljudje, ki jih imaš rad.” Če bi lahko z reflektorjem osvetlil trenutke v svojem življenju, bi glavno luč usmeril na sinovo rojstvo in poroko. Drugo bi usmeril v Slovenijo, ki mu je omogočila ustvariti novo življenje: “Tukaj sem postal mož, oče in uveljavljen umetnik. In moja žena in moj sin sta moj največji navdih.” •