Tujec mora ostati vsiljivec, sicer je asimilant

KOPER > Azra Nuhefendič (neverjetno naključje?)je bila namreč prva referentka na letošnjem simpoziju Foruma Tomizza, ki se je ukvarjal s paradoksom meje Ni meja je, in je svoj pogled na mejo izrazila skozi svojo bridko izkušnjo Bosanke, ki danes živi v Trstu, kamor je leta 1992 pobegnila pred balkanskim klanjem. Kot komparativistka se preživlja s pisanjem (in delom portirja) in doživlja danes v Trstu nove meje, saj je za mnoge meščane “ščava”.

Nuhefendićeva že na začetku referata pretrese z izjavo, da je sama zbolela za sindromom meja in nadaljuje, da se je prestrašena “pripravljena predati vsakemu, ki ima uniformo”.

Danes živi v Trstu, kjer se ji za življenje sicer ni treba bati, a vendar: “Po definiciji je meja nekaj, kar ločuje, razdvaja. Vsaj na dva dela: na tiste, ki so na eni strani in one, ki so na drugi. Na tiste, ki so notri in tiste, ki so zunaj. V zadnjih dvajsetih letih so me ločevali, etiketirali, imeli za nekoga z one strani, nekoga zunaj. Ne za njihovo, za drugačno. Ne samo fizično, ampak tudi drugačno v ideološkem, religioznem, zgodovinskem, miselnem pomenu.”

Dr. Vesna Godina, socialna in kulturna antropologinja, se je meje lotila z vidika antropološke znanosti.

“Z vidika antropologije so etnične meje nujne.”

Za etnične skupnosti so sicer pomembni stereotipi in značilen etnocentrizem, toda alternativa temu je mnogo hujša - asimilacija.

“A nekaj je pri tem naravnost fascinantno. Ljudje različnih etničnih skupnosti so si redkokdaj konfliktni. Meje med etničnimi skupnostmi ne povzročajo konfliktov, temveč vodijo v sobivanje in toleranco. A o tem, zanimivo, vsi molčimo.”

MAJDA SUŠA

Več o tem preberite v sobotni tiskani izdaji Primorskih novic.