Uau, tudi to je v meni!
Tudi tretji, sklepni del trilogije Uroki polnelune niso knjiga, ki bi jo kakor pravljico brali od začetka do konca. In ki bi nas, kakor pravljica, potolažila s srečnim koncem. Tako znova poudarja pisatelj Marjan Tomšič, ki je tudi tokrat za iztočnico eksperimentalnega literarnega dela uporabil svoje sanje. Te so osnova za natisnjeni “kaotični absolutni red”.
LJUBLJANA> Kot pravi Mitja Čander, odgovorni urednik zbirke Beletrina, je trilogija Marjana Tomšiča, v katero je verjel že od prve knjige, nenavaden in težaven projekt, ki se ga je avtor lotil “z zavestjo, da v prvem trenutku ne bo dosegel takšne mega popularnosti, kot so jo mnoga njegova dela, povezana z Istro, denimo Šavrinke, Zrno od frmentona in druga, ki so v marsikaterem pogledu Istro, predvsem pa njen simbolni imaginarij prinesle v slovenski prostor”. Njegova trilogija pa je, kakor piše tudi avtor spremne besede Alen Širca, nekakšna literarna sanjska knjiga. “Knjiga na svoj način govori o predapokaliptičnem svetu, za katerega danes vsi pravimo, da je v krizi. O njej pa mi je Marjan govoril kar nekaj let pred njenim izbruhom, a se mi je takrat njegova vizija zdela v neskladju z našim takratnim načinom življenja. Danes se to, kar piše, zdi še toliko bolj aktualno in vseprisotno,” pravi Čander.
V teh dneh so pri Študentski založbi v zbirki Beletrina poleg Tomšičevega romana izšli še epska pesnitev Vlada Žabota Sveta poroka ter romana Med dejanjiVirginije Woolf v prevodu Jane Unuk ter Lisica je takrat že bila lovecHerte Müller v prevodu Mojce Kranjc.
Gre pravzaprav za literarni eksperiment, v katerem pa so sanje, ki jih Marjan Tomšič zapisuje že več kot štirideset let, zgolj osnova oziroma iztočnica za literaturo. Tudi avtor priznava, da je ta “nova” literatura v primerjavi z romani in s kratkimi zgodbami, s katerimi je zaslovel kot pisatelj Istre, težko razumljiva in precej hermetična. In tudi sam o njej težko govori. V njej je veliko simbolike, arhetipov in sporočil, ki niso vsem enako razumljive. “Literatura je pisana iz sanj, s tem da se sanjski svet neprestano kaotično prepleta z realnim. Bralca nagovarja k soočenju s svojo temno stranjo, s tisto, ki je sonce nikoli ne obsije. Od tam prihajajo vsa naša zla dela, neobčutljivost, sovraštvo, cinizem, sla po ubijanju. To imamo v sebi in težko se je s tem soočiti. Večina nas ima v sebi nebesa in pekel, ljubezen in sovraštvo, in ta knjiga vas nezavedno sili, da se soočite s seboj in si rečete: Uau, tudi to je v meni! Takrat pride odrešitev. Ljudje pa najraje beremo, poslušajte dobro, pravljice, ki nas potolažijo. Te nam pravijo, da vendarle ni vse tako hudo, ker na koncu vedno zmaga dobro. Zato jih imamo tako radi, a življenje ni pravljica,” pravi Tomšič.
Prepričan je, da je v tretjem delu Urokov polne lune, ki na svoj način povzema prva dva, nakazana rešitev: “Rešitev za posameznega človeka in človeštvo je ta, da si priznamo, da smo, kar smo. Tibetanska knjiga mrtvih pravi, da se duše pokojnih najprej soočijo z vsemi grozljivimi pošastmi, ki so del njih. In te pošasti morajo duše sprejeti, se z njimi sprijazniti, jih imeti rade, šele potem gredo naprej. Če se jih ustrašijo in jih ne sprejmejo kot del sebe, ne morejo naprej v inkarnacijo, ki bi lahko bila boljša od prejšnje.”
Kar je v našem intervjuju dejal leta 2007, po izdaji prvega dela, tokrat bralcu ponuja že uvodoma, v kratkih Napotkih bralcu: “Če te knjige (in tudi Urokov I. in II. )ne boste mogli od začetka do konca, jo berite pač tam, kjer se vam naključno odpre. Če vas pritegne, berite dalje, če vas odbije, poiščite novo, naključno najdeno stran ...” A čeprav avtor sam zapiše, da bi lahko bil naslov dela tudi Blodnje ali Roman kaosa, je družbenokritična ost te literature boleče jasna: “Mar ni zgodovina človeštva ena sama blodnja?”
MAJA PERTIČ GOMBAČ
