Učijo se petja in skromnosti
V šoli petja Studio Cantica se pod taktirko učiteljice Manice Smrdelj že skoraj pet let kalijo mladi primorski pevski upi in se izpopolnjujejo že prekaljeni pevci. Vsaj enkrat na leto stopijo na skupni oder in pokažejo javnosti, kaj zmorejo. Sprva preproste končne produkcije so sčasoma prerasle v pravcate spektakle. Koprsko občinstvo si je najnovejšega lahko ogledalo in mu prisluhnilo minulo soboto v mestnem teatru.
KOPER> 26 nastopajočih, kar je približno polovica vseh učencev Manice Smrdelj, se je po sklopih predstavilo z uspešnicami iz 50., 60., 70., 80. in 90. let prejšnjega stoletja. V predstavi, ki jo je povezoval voditelj in pevec Tomaž Klepač, prav tako učenec Studia Cantica, se še zdaleč niso tresle le glasilke, pač pa tudi boki, migala so ramena, kimale glave in valovali prameni.
“Že maja smo se začeli pripravljati na ta nastop. Delali smo vse poletje, najintenzivneje pa zdaj v jesenskih mesecih,” pove Smrdeljeva. Zamisel o takšni predstavi jo je spremljala že nekaj let in je zdaj naposled dozorela. “Presodila sem, da so moji učenke in učenci vokalno dovolj dobro pripravljeni. Za vsakega sem izbrala pesmi, prek katerih lahko najbolj izrazijo svoj talent. Kot nalašč je v ekipi tudi nekaj plesalk, tako da smo lahko nekatere pevske nastope opremili tudi s koreografijami.”
Preden je odprla šolo petja, je Manica Smrdelj poučevala glasbeno vzgojo ter vodila otroške in odrasle pevske zbore. Lastno izobraževanje jo je privedlo do tehnike petja Speach Level Singing, ki so ji sledila (in ji še danes) tudi svetovno znana imena, od Michela Jacksona in Tine Turner do Stevieja Wonderja in Christine Aguilera. Pridobila je licenco za poučevanje in leta 2008 se je v njenem studiu v Kampelu pri Kopru začelo dogajati.
Nekaj uric ni dovolj
Med učenci so tako popolni začetniki kot že izkušeni glasbeniki. “Bili so tudi že takšni, ki mislijo, da bodo z minimalnim naporom dosegli veliko. Prijavili so se, denimo, na X-factor in nato prišli za nekaj uric na izpopolnjevanje. Ostanejo takšni, ki tako zelo ljubijo petje, da gredo skozi vse težave in se zavedajo količine dela, ki ga je treba vložiti za dober rezultat. In ga nato tudi dosežejo. Prav to je eden od mojih ciljev - pokazati, da Primorska premore veliko nadarjenih pevk in pevcev, ki so boljši od številnih, ki se prijavljajo na razne talent šove,” poudarja Smrdeljeva. Še en pomemben cilj pa je raznolikost posameznikov združiti v celoto. “Trudim se, da se vsi med seboj spoštujemo in si pomagamo, čeprav so nam všeč različne zvrsti glasbe.”
Učiteljica in prijateljica, malo tudi psihologinja
Med tistimi, ki v Studiu Cantica uspešno pilijo svoje glasilke že dve leti, je Jessica Kastelic. “Manica je naša učiteljica, prijateljica, včasih tudi malo psihologinja. Vsakemu se popolnoma posveti, nas spodbuja. Z njeno pomočjo sem postala veliko bolj samozavestna. Prijavila sem se na festival Fens, nato tudi na Prvi glas Primorske, kjer sem dosegla tretje mesto.”
Pol leta manj se kakovostnega in zdravega petja uči Aljoša Hrvatin, ki je v soboto prvič stal pred občinstvom. “Občutek je bil fenomenalen. Mislim, da sem v tem času dosegel velik napredek. Pridobil sem veliko teoretičnega in praktičnega znanja, tehnično in interpretacijsko sem se izboljšal. Predvsem pa je pomembno, da se imamo lepo. Vsi skupaj smo kot ena velika družina.”
Z učiteljico je v soboto zapel v duetu Aleksander Maraž, sin pokojnega Ferda Maraža (Faraoni) in član vse bolj priljubljene zasedbe Tribute to Parni valjak. “Sodelovanje z Manico je prijetno. Za vsakega najde pravi način, da se človek sprosti.”
Naporno premagovanje starih navad
Odra je že dlje časa vajen tudi Žiga Rustja, ki poje v skupini Kontinoom, je spremljevalni vokal pri skupini Yan Baray in hkrati uresničuje lasten avtorski projekt. V Studiu Cantica je tako rekoč veteran, saj vztraja že od leta 2008 in kot pravi, je v tem času doživel močan ne le pevski, temveč tudi osebnostni preobrat. “Povzpel sem se po zahtevnem hribu. Na začetku misliš, da znaš hoditi, prepričan si, da lahko tečeš, potem pa ugotoviš, da že ves čas hodiš po rokah. Premagati stare pevske navade je kar precejšen psihični napor. Vsakemu, ki mu je všeč petje, priporočam to izkušnjo. Ne samo zato, ker se v pevskem smislu razviješ. Jaz sem se tu naučil tudi skromnosti in samokritičnosti. Mislil sem, da znam peti, potem pa sem doživel spoj z realnostjo.”
ILONA DOLENC
