Udarniško iz ljubezni
Le redko se na predstavitvi knjige zbere tako veliko ljudi, so nastopajoči in obiskovalci ugotavljali na torkovem večeru v mali dvorani Gledališča Koper, kjer je Andrej Jelačin spregovoril o pisanju avtobiografije in svojem bogatem življenju.
KOPER > Andrej Jelačin v avtobiografiji Vse moje ljubezni: spomini Tonija Karjole vnovič prehodi svojo pot: leta 1932 se je rodil v Senožečah, obiskoval nižjo gimnazijo v Postojni in srednjo veterinarsko šolo v Ljubljani, diplomiral na gledališki akademiji, kot igralec, režiser in direktor skrbel za rast novogoriškega gledališča, bil kasneje v Kopru direktor Globus filma in Študijske knjižnice Srečka Vilharja ter novinar in režiser na Radiu Koper, z ženo Marijo Paravan je uprizarjal svoje komedije, ki so dosegle mnogo ponovitev, veliko je recitiral na proslavah, si prizadeval za pravično priznanje protifašističnega narodnoobrambnega gibanja TIGR ...
Zgodbo svojega življenja je pisal eno leto, na precej težav pa naletel med zbiranjem denarja za izdajo knjige; stroške natisa je na koncu moral skoraj v celoti poravnati sam, Vse moje ljubezni pa je izdalo Gledališče Koper.
“Danes ima Primorska manj knjižnih založb, kot jih je premogla pod italijanskim fašizmom!” je poudaril lektor in urednik knjige Jože Hočevar, ki ocenjuje, da je Jelačinova knjiga resda avtobiografska pripoved moža, ki se je že zgodaj naučil ceniti naravo, človeka in njegov trud, a je obenem portret primorskega kulturnega življenja v zadnjega pol stoletja. “Pri založbi Lipa, ki je mrtva že dvajset let, sem nekdaj urejal zbirko Primorski portreti. Če bi jo še, bi v njej izdal tudi to knjigo,” je še dejal Hočevar, ki je Jelačina spodbujal pri delu in se na koncu celo odrekel honorarju za opravljeno delo.
Spomine na čas, ko bi igralcu huda pela, če bi za nastop na proslavi terjal plačilo, je Jelačin obujal s starim sodelavcem, igralcem Sergejem Ferrarijem. Ognila se nista niti anekdotam o osvajanju nežnejšega spola, ki se jih je skozi leta nabralo baje toliko, da bi Jelačin z njimi lahko napolnil še precej debelejšo knjigo.
Slavljenec se je spomnil sorodnikov, sopotnikov, sodelavcev, prijateljev in znamenitih osebnosti, ki jih je imel čast spoznati pobliže, denimo Alojza Gradnika, Franceta Bevka, Božidarja Jakca, Alojza Srebotnjaka, Cirila Zlobca in Toneta Pavčka, zbranim pa je dejal: “Danes sem prav ganjen nad tolikšnim obiskom. Ponosen nisem samo nase, ampak tudi na vas. Sem ljudski človek in sem vam od srca hvaležen.”
Nekaj krepkih iz domače vasi je ob izteku večera povedal še Jelačinov rojak iz Senožeč in prijatelj iz otroštva Jože Pegan ter zgodbo tako pripeljal tja, kjer se je začela. ANDRAŽ GOMBAČ