Ujame jih v letu
Tinca Stegovec, ki bo v nedeljo dopolnila 85 let, sodi med tiste plemenite ljudi, ki so odraščali v prepričanju, da je treba življenje posvetiti visokemu cilju; zato se je vpisala na Akademijo za likovno umetnost. Vpogled v grafični in risarski del njenega obsežnega opusa, ki je bil nedavno na ogled v Mednarodnem grafičnem likovnem centru v Ljubljani, bo do 15. aprila na ogled v Pilonovi galeriji.
AJDOVŠČINA> Na akademiji so jo, kot se spominja, učili slikanja po modelu in vzorih klasike ter ji vcepljali romantičen odnos do umetnosti. Njeni profesorji so bili Franc Mihelič za risbo, Anton Gojmir Kos za slikarstvo in Božidar Jakac za grafiko, vladala je stroga disciplina, v Jakčevem grafičnem ateljeju pa menda neizprosen red, ki ga je Tinca Stegovec tudi pozneje ves čas gojila in negovala.
Po akademiji, leta 1963, je s francosko štipendijo odšla v Pariz in obiskala dve grafični delavnici oziroma šoli, prva Friedlaenderjeva, kamor so navadno zahajali slovenski štipendisti, je bila zanjo pretesna, premalo resna in preveč veseljaška, zato se je odločila za zračen Hayterjev Atelje 17, kjer je bilo svečano resno (in kamor je nekoč prišel sam Picasso in tudi Max Ernst.) Ko se je prvič predala abstrakciji, ji je vest očitala, da ni zvesta figuraliki.
V Parizu se je srečevala tudi z Venom Pilonom, vsak četrtek zvečer v Cafe du Dome, kamor so prihajali tudi drugi Slovenci. Kot Pilon tudi Stegovčeva po rodu izvira iz Vipavske doline, čeprav je bila sama rojena v Planini pri Črnomlju. Oče Ivan je bil namreč rojen v Lokavcu, kjer je preživel otroštvo, za učitelja pa se je izšolal na učiteljišču v Gorici.
Motive izbira tako, da oni izbirajo njo. Kot sama pravi, jih naenkrat zagleda in jih ujame v letu. Potem jih zabeleži v skicirko, nato ureja kompozicijo, ostri idejo, izriše in začne delati na grafični plošči. Zanimivo je, da je celoten potek do končne umetnine avtorica ves čas natančno beležila tudi z besedo, kar lahko preberemo v njeni dragoceni avtobiografski knjigi Bilo je takole: Romanje za lepoto (2008).
Vrh je dosegla v tistih grafikah, v katerih je izbor elementov najbolj strogo odmerjen, v katerih dobi povsem jasen in preprost motiv globljo vsebino, piše dr. Irene Mislej v spremnem katalogu. Zato grafike, ki so v njenem značilnem likovnem jeziku zaživele v šestdesetih letih ter v tehniki akvatinte, delujejo čisto, marsikdaj jasno kot bi bile plakati. Dr. Milček Komelj je za njena dela rekel, da so “kristalno komponirane pesmi” in tudi Stegovčeva sama pove, da so kompozicije njen najmočnejši likovni element: “Razporejati in uravnovešati posamezne dele podobe tako, da zaživijo, kakor bi se pogovarjali med seboj, vzpostavljali odnose med njimi, je enako pomembno kot komunikacija med ljudmi.” In Tinca Stegovec je pretanjena opazovalka sveta okrog sebe in medčloveških odnosov, pravi dr. Mislejeva ter sklene, da njene figure, vedno v neki posebni umirjeni pozi, niso oddaljene, so prav tu, zraven nas in z njimi se zapletamo v odnose, zaradi katerih je naše življenje bogatejše, in ki nam vsem dajejo višjo pomensko vrednoto. Torej se je mladostno prepričanje Stegovčeve, da bo z likovnostjo posvetila življenje visokemu cilju, uresničil. KLAVDIJA FIGELJ
