Umetnik, ki preglasi nasilje

LJUBLJANA > Pred dvema letoma je Benjamin Clementine na glasbeno sceno treščil kot komet, razorožil občinstvo in prevzel kritike. Prvenec At Least for Now je izdal pri šestindvajsetih letih in z njim med drugim osvojil glasbeni nagradi mercury in victoires de la musique, ki velja za francoskega grammyja.

V Katedralo Kina Šiška je glasbenik, za katerega velja, da je eno najaktualnejših imen sodobne britanske glasbene scene, predsinočnjim prišel s skladbami z nove plošče I Tell a Fly, ki bo prihodnji petek izšla v Evropi, v začetku oktobra pa še v Ameriki.

Glasbeni samouk z življenjsko zgodbo, zaznamovano tako z medvrstniškim nasiljem kot z izkušnjo brezdomca, je večkrat povedal, da se je kot otrok zatekal v svet literature. V knjižnici, kamor se je umikal pred pestmi vrstnikov, je prebiral Sveto pismo in poezijo Williama Blaka, T. S. Eliota in Carol Ann Duffy. Glasba je zanj le začasno bivališče, je dejal v enem od intervjujev in dodal, da se želi posvetiti dramatiki.

In zasnova predsinočnjega koncerta je ponudila zanimivo in navdihujoče srečevanje teatra in glasbe, pri skladbah z nove plošče pa se je Clementine še bolj prepustil avantgardnim silnicam, eksperimentiranju in elektronskim zvokom. Nove pesmi je med približno tisoč obiskovalcev poslal v družbi tričlanske glasbene zasedbe in petih spremljevalnih pevk, za začetek druženja z občinstvom pa izbral skladbo By Ports of Europe. Ta se, tako kakor tudi večina njegovih novih skladb, dotika perečih družbenih tem in aktualnih političnih vprašanj. Zamisel za album je namreč dobil, ko je prebral, da je “tujec z izjemnimi sposobnostmi”. To so mu zapisali v delovni vizum za Združene države Amerike. In prav razmišljanje o tem, kdo in kaj je tujec, ga je privedlo do razmišljanja o tujstvu tu in zdaj - o razseljencih, prebežnikih, migrantih. V pesmi God Save the Jungle, ki nič ne skriva, da namiguje na britansko himno, je ubesedil pretresljiv potret “begunske džungle” v Calaisu, skladbo One Awkward Fish je napisal kot odgovor na protestno pesem Strange FruitNine Simone, eden najbolj ganljivih trenutkov in prvi vrhunec koncerta pa je prinesla skladba Phantom of Aleppoville. Pesem, pri kateri je z njim prepevala vsa dvorana, je napisal, ko je prebral delo Donalda Winnicotta. Pionir britanske psihoanalize je z otroki in begunci delal kmalu po koncu druge svetovne vojne, Clementine pa je v “Fantomu iz Alepa” pisal o mestu, ki pooseblja nasilje in travme neštetih otrok. Tistih, ki jih v svojih krempljih drži vojna, in tudi takšnih, kot je bil sam, saj je prepričan, da vsakršno nasilje, čeprav neprimerljivo, pusti otrokom enake vzorce in posledice.

Na ljubljanskem koncertu, kjer je zaigral in odpel tudi nekaj skladb s prvenca, je bil Clementine nenavadno zgovoren, občinstvo je spodbujal in mu prigovarjal, naj se mu pridruži pri petju, obiskovalci pa so njegovo vabilo brez obotavljanja sprejeli.

Benjamine Clementine ne mara primerjav, ki mu jih namenjajo mediji, še posebej ne tistih, ki ga postavljajo ob bok Nine Simone. In čeprav je iz njegovih kompleksnih skladb mogoče hitro razbrati, koga vse ima rad in komu je pustil, da nanj vpliva, je nedvomno samosvoja in karizmatična osebnost. Popotnik in raziskovalec, ki suvereno hodi po križiščih težko združljivih poti. Pevec, ki začara in odpelje s svojim dramatičnim, mogočnim tenorjem. Človek, ki ob koncu pesmi plaho in nenavadno tiho reče “hvala”.

MAKSIMILJANA IPAVEC

Mpg