Mineva 130 let od rojstva Vena Pilona
Veno Pilon bi danes dopolnil 130 let. Umrl je 23. septembra 1970, dan po 74. rojstnem dnevu. Med njegovim rojstvom in smrtjo je bilo veliko poti: iz Ajdovščine v Prago, Firence in na Dunaj, iz prve svetovne vojne v rusko ujetništvo, nato v Pariz in na Montparnasse. Toda med vsemi mesti, v katerih je živel in ustvarjal, je ostala Ajdovščina prostor, v katerega se je vračal.
Veno Pilon 1969
Foto: Edi ЉelhausVeno Pilon se je rodil 22. septembra 1896 v Ajdovščini, v hiši, v kateri je bila očetova pekarna in kjer je danes Pilonova galerija. Že zgodaj ga je pritegnilo risanje. Med njegovimi pomembnimi zgodnjimi spodbudami je bil tudi ajdovski slikar, fotograf in lutkar Milan Klemenčič. Pilonova mladost je minila v mestu, ki je bilo takrat del Avstro-Ogrske in je ležalo tik ob meji različnih svetov.
Prva svetovna vojna ga je iztrgala iz tega okolja. Kot avstro-ogrski vojak je odšel na fronto, leta 1915 pa je v Galiciji padel v rusko ujetništvo. V Rusiji je preživel dve leti, doživel tudi revolucijo in ves čas risal. Vojna, potovanja in izkušnja ujetništva so postali del njegove osebne zgodbe, vendar ga niso odvrnili od umetnosti. Ko se je vrnil, je nadaljeval študij in iskanje lastnega izraza.
V dvajsetih letih je nastalo veliko njegovih najbolj prepoznavnih slik. Portreti, krajine, obrazi in prizori iz Vipavske doline so postali del slovenskega umetniškega spomina. Pilon je znal človeka pogledati brez olepševanja. Njegove podobe niso potrebovale velikih razlag: obrazi so govorili sami zase, prav tako pokrajina, ki jo je poznal od otroštva.
Potem je prišel Pariz. Leta 1928 se je preselil v francosko prestolnico in se vključil v živahno umetniško življenje Montparnassa. Slikarstvu se je pridružila fotografija, ki je sčasoma postala ena njegovih najpomembnejših ustvarjalnih poti. Fotografiral je umetnike, pisatelje in ljudi, ki jih je srečeval v pariškem svetu. Ob tem je prevajal slovensko poezijo v francoščino in ostajal povezan s prostorom, iz katerega je prišel.
A Pariz ni pomenil, da je Ajdovščina izginila. Nasprotno. V njegovem delu je domača pokrajina ostala navzoča tudi takrat, ko je živel daleč stran. Po drugi svetovni vojni je prihajal v Slovenijo, nato pa se vračal v Pariz. Leta 1968 se je dokončno vrnil v Ajdovščino.
Zadnja leta je preživel v domačem mestu. Še vedno je ustvarjal, spremljal umetniško življenje in ostajal dejaven. Leta 1970 je za življenjsko delo prejel Prešernovo nagrado. Le nekaj mesecev pozneje je umrl. Dan po rojstnem dnevu.
Pilonova življenjska pot je zato skoraj nenavadno sklenjena. Rodil se je v Ajdovščini, odšel v svet in se po dolgih desetletjih vrnil domov. Vmes je videl vojno in revolucijo, ujetništvo in pariško umetniško življenje, spoznal evropska mesta in ljudi, ki so oblikovali umetnost njegovega časa. Toda njegovo ime je ostalo povezano predvsem z mestom ob Hublju.
Danes njegova dela hranijo različne slovenske zbirke, pomemben del njegove zapuščine pa je v Pilonovi galeriji v Ajdovščini. Tam se lahko še vedno srečamo z njegovimi obrazi, krajinami in fotografijami. In z umetnikom, ki je šel daleč, vendar se je na koncu vrnil tja, kjer se je vse začelo.