Umetnik med fratri

Slednje so pri Celjski Mohorjevi družbi izšle v prevodu Jožeta Stabeja, mojstra, ki se z Andrićem poklicno druži že pol stoletja.

Avtor Mosta na Drini, Travniške kronike, Gospodične in Prekletega dvorišča je zgodbe, napisane v letih 1923-1954, postavil v čas, ko je Bosno ustrahovala turška sablja. Zgodovino tega obdobja je imel v mezincu; leta 1924 je v Gradcu doktoriral s tezo Razvoj duhovnega življenja v Bosni pod vplivom turške vladavine.

A kadar piše zgodbo, Andrić ni zgodovinar - je umetnik. Najpomembnejše orodje, po katerem nenehno sega, je vložena zgodba: pisatelj pred bralca stopa zgolj kot prinašalec zgodbe, ki jo je slišal od drugega. Zgodi se celo, da je tudi njegov sogovornik zgodbo nekje slišal, torej se pred bralcem postopoma razgrinja zgodba v zgodbi v zgodbi. Posamezne zgodbe lahko živijo samostojno, v širšo celoto pa jih povezuje pojavljanje istih, bralcu čedalje bolj znanih likov.

Andrić v goste vabi raznolike pripovedovalce, od sramežljivih, kakršen je fra Stjepan, do izmojstrenih profesionalcev, med katerimi prednjači fra Serafin, nekakšen dvorni oziroma samostanski norec, ki v Skušnji zbranim fratrom kot prvovrstni satirik in imitator pripoveduje o njihovih lastnih grehih in napakah, jim nastavlja zrcalo.

Andrić se ne trudi biti objektivni poročevalec. A čeprav dogajanje opazuje s krščanskega brega, fratrov ne idealizira. Njegovi “junaki” pijejo, kartajo, se prepirajo in prepevajo celo take pesmi, ob katerih spodobni ljudje zardijo.

Fratri so kajpada prepričani, da je njihova vera edina zveličavna. Tu in tam kakšen od njih skuša pokristjaniti Turka, torej iz njega napraviti človeka, medtem ko preobrazbo v nasprotni smeri dojema kot najhujši greh. Četudi pisatelj ne zgradi mogočnega mostu med katoliškim in muslimanskim bregom, temveč ju pušča ločena, ga ne gre enačiti z njegovimi fratri - njihovo versko strast rad opisuje z ironijo, v nekega fratra pa naseli strašno misel, “da božje in vražje ni razdeljeno ne jasno ne prav in da se ne ve, da nihče ne ve, kolikšna je čigava moč in kje je prava meja med njima”.

Pisatelja bolj kakor verske delitve zanima zamotana človekova duševnost, muhasto usodo pa praviloma opisuje s pomočjo orožja, ki ga kot učinkovit pripomoček za življenje pod Turki navaja že eden njegovih fratrov: humorja. Največ ga je v šaljivi Skušnjavi, bore malo pa v presunljivem Trupu, kjer se vnovič izkaže, da Andrić zna strašne prizore mojstrsko strniti, zgostiti, povedati z varčnim, skopim naborom besed, v skladu s poetiko gostega tkanja, kakor jo je bil razgrnil v Pogovoru z Goyo, knjigi, ki jo je prav tako poslovenil Stabej.

Za konec le še to: nedavno je neka gospa iz Poreča - njen dekliški priimek je Andrić - medijem zaupala, da je pisateljev uradni življenjepis ponarejen. Andrićev oče da ni umrl, ko je mali Ivo imel komaj dve leti, marveč je bil frater. Če zgodba drži, ima tak konec, da bi si boljšega ne mogel izmisliti niti sloviti nobelovec.

ANDRAŽ GOMBAČ