Umetnost na lastno odgovornost
V teh dneh se v portoroškem Monfortu izteka razstava Vstop na lastno odgovornost, na kateri BridA iz Šempasa - eden najvidnejših slovenskih kolektivov sodobne umetnosti - predstavlja ključne projekte iz dveh desetletij svojega delovanja.
PORTOROŽ > Rojstni kraj umetniške skupine BridA so Benetke. Na tamkajšnji Akademiji lepih umetnosti so Sendi Mango, Tom Kerševan in Jurij Pavlica študirali slikarstvo in se leta 1996 odločili, da bodo ustvarjali kot skupina.
BridA ustvarja lastno produkcijo na širokem polju sodobnih likovnih praks, ukvarja pa se predvsem z vsebinami, ki se dotikajo problematike avtorstva in avtonomije umetniškega dela oziroma vloge umetnika v sodobni družbi, pri čemer iz polja umetnosti prestopa v sfero znanosti in tehnologije. V minulih 22 letih so svoje delovanje predstavili na številnih razstavah po Sloveniji, pa tudi na festivalih in rezidenčnih programih v tujini: od Benetk prek Milana, Bruslja, Coma, Berlina, Dunaja in Linza do Aten. Pred dvema letoma so za svoje delovanje prejeli nagrado Franceta Bevka, najvišje priznanje Mestne občine Nova Gorica.
Naredi sam v Novi Gorici
Prihodnji ponedeljek, 28. avgusta, bo skupina BridA na Bevkovem trgu pripravila delavnico kolektivnega slikanja. Delavnica izhaja iz projekta Naredi sam!, ki temelji na ideji kolektivne izvedbe slike s pomočjo tehničnega/digitalnega vmesnika.
Iskanje osnovnega delca
Razstava v portoroškem Monfortu, ki jo je BridA pripravila s kustosinjo Obalnih galerij Majdo Božeglav Japelj in zunanjim strokovnim sodelavcem Vladimirjem Vidmarjem, gledalca vabi k sodelovanju pri štirih ključnih projektih iz dveh desetletij delovanja skupine.
Vstopna točka v razstavo je Modux - najzgodnejši projekt, za katerega lahko rečemo, da je temelj vseh kasnejših Bridinih raziskovanj. “Skupaj smo začeli delovati takoj po akademiji,” pripoveduje Jurij Pavlica. In pristavi, da je bil zanje prvi izziv to, da so našli način, kako del(ov)ati skupaj. “Vsi trije smo slikarji. In že na akademiji smo razmišljali, kako bi znanstveno razgradili sliko; kako bi ustvarili algoritem, ki bi sestavil vsebino slike, podal njen pomen in ji določil vrednost. Jasno nam je bilo, da to ne bo šlo, če se vsi trije hkrati postavimo pred platno in začnemo slikati. Zato smo se odločili, da bomo vsako potezo pri nastanku te slike posneli in potem iz tega naredili video.” Tako so sliko razgradili do najmanjšega delca. In prišli do kvadrata - osnovnega delca digitalne podobe. Pred gledalčevimi očmi tako poplesujejo kvadratki različnih barv, ki se odzivajo na video zapis ter sestavijo sliko. Kajti za kolektiv BridA je že od samega začetka bistven proces. Zato se jim zdi smiselno, da občinstvu pokažejo nastajanje in porajanje umetniškega dela, ne pa končnega izdelka, ki bi bil obešen na steni, odmaknjen in hermetično zaprt. Gledalca ne želijo prikrajšati za izkušnjo kreativnosti, nasprotno - želijo mu jo omogočiti, saj jih zanima, kakšno vlogo igra umetnost pri ustvarjanju skupnosti. Na predstavitvah njihovih del gledalec tako ni opazovalec, ampak soustvarjalec umetniške izkušnje.
Na tak način so pred dvanajstimi leti zasnovali tudi projekt Do It Yourself (Naredi sam), ki so ga pokazali na svoji prvi razstavi v koprski galeriji Meduza, v sklopu programa Novi ateljeji.
Naredi sam
Občinstvo so takrat povabili k ustvarjanju slike, kjer je bil prav tako osnovni delec kvadrat. Navodila - matematični algoritem - so posneli na zgoščenko, gledalci pa so potem doma v tehniki, ki so jo izbrali sami, naredili svojo ter hkrati sodelovali pri nastajanju ene slike. Interaktivni projekt so od nastanka - leta 2003 - razvijali in nadgrajevali. Jurij Pavlica meni, da je prav v projektu Do It Yourself zgoščeno bistvo tistega, kar BridA že ves čas raziskuje. Ko sliko “sprogramirajo”, sicer omejijo kreativnost, a obenem prav s tem gledalcu, ki sodeluje, omogočijo izkušnjo poteze oziroma umetniške geste. Naredi sam pa s tem, ko gledalca aktivno “vključi v igro”, odpira še eno poglavje, s katerim se BridA ukvarja že od samega začetka - vprašanje avtorstva in avtonomije umetniškega dela.
Že dolgo jih zanimajo tudi javni prostori in njihova identiteta, struktura in dinamike današnje družbe. To raziskujejo tudi v projektu Trackeds. Razvijati so ga začeli leta 2008 na rezidenci v Comu, ki jo je vodil pionir utopične arhitekture Yona Friedman.
V Monfortu BridA predstavlja Trackeds Houston. Fotografska posnetka mesta sta narejena iz ptičje perspektive, po njih pa pleše dinamična risba neštetih pikic in številk, ki se premikajo in med seboj povezujejo. “Posnetka sta narejena s točk, kjer so nameščene nadzorne kamere. Torej gre za poglede, ki nikoli niso na vpogled javnosti in ki nimajo estetske funkcije. Vsa identiteta je izbrisana, nadomestili smo jo z abstraktno podobo - gibljivo risbo,” pojasni Jurij Pavlica in doda, da je podoba zelo podobna temu, kar se danes dogaja z našo družbo in vsemi nami - vse bolj postajamo številke, kode, v katerih je zapisano vse o nas. Kot fizične osebe počasi izginjamo iz javnega prostora, nadomeščajo nas podatki in informacije o nas, ki pa niso tisto, kar v resnici smo. So le empirična sled naše prisotnosti.
Vstopi v sliko
V najnovejšem delu Prostorski modul pa BridA gledalca dobesedno potegne v sliko. Senzor ga zazna, njegovo telo pa projecira v sliko, kjer se obiskovalec zagleda kot geometrijsko telo v posnetku prostora.
Kot v zgibanki-plakatu, ki spremlja razstavo v Monfortu, piše Vladimir Vidmar, smo v Bridinih projektih vselej pripeljani v središče izkušnje: “Dela ne moremo enostavno ne videti ne prebrati, vanj moramo vstopiti, postati del umetniške izkušnje, prevzeti zanjo polno odgovornost. Nimamo kaj odnesti s seboj, razen tistega, kar smo sami prispevali. Odprta so nam bila druga vrata v svet, vendar nam nihče ni napovedal poti, ki nas čaka za temi vrati. BridA nas vabi v umetnost, ki je vedno novo iskanje, ki ni onkraj nas in je ne moremo konzumirati. Lahko se na pot podamo ali ne, izbira je naša, tako kot tudi odgovornost.”
MAKSIMILJANA IPAVEC
