Umetnost nam kaže, kako bi moralo biti

LJUBLJANA > “Romanoma se pozna, da sta ju napisali ženski, podkovani v teoriji - iz nje znata narediti celo nekaj duhovitega, berljivega,” je v Beletrinini knjigarni v Ljubljani poudarila Manca G. Renko, avtorica spremne besede k Mazohistki.

Knjiga, ki povezuje

Novinarka in doktorica filozofije Jela Krečič (1979) je po romanesknem prvencu Ni druge (2015) v osrčje Knjige drugih postavila - knjigo. “Neimenovano knjigo, ki je nihče ne bere, sem kot motor zgodbe postavila po modelu Hitchcockovega MacGuffina - objekta, ki poveže več ljudi, jih oblikuje v določeno skupnost,” je pojasnila avtorica. Skrivnostna knjiga poveže tako igralko Ano in študenta Tineta kakor dve gospe in zaznamuje družino Kaprič - priimek je poklon hollywoodskemu režiserju Franku Capri.

Jela Krečič, novinarka in pisateljica: “Tudi pereče in travmatične zgodbe skušam obdelati hudomušno, s humornim pristopom, ki je kot drža prisoten v celotnem romanu.”

Avtorica soglaša z oceno, da je njen drugi roman bolj poglobljen od prvenca: “Več se ukvarjam s psihologijo ljudi in prikazujem kompleksnejše, težje situacije. A tudi pereče in travmatične zgodbe skušam obdelati hudomušno, s humornim pristopom, ki je kot drža prisoten v celotnem romanu.”

Urednica Špela Pavlič je kot odliko poleg inteligentnega humorja izpostavila še “plejado najrazličnejših likov, od dojenčka do starejše gospe, ki jih avtorica zelo verodostojno orkestrira skozi knjigo”.

Katja Perat, pesnica in pisateljica: “Vse bolj spoznavam, da marsikaj ostaja nespremenjeno, od podrejenega položaja žensk do političnih razmer - v srednji Evropi še vedno trepetamo pred turškimi vpadi.”

Kot novinarka mora biti Jela Krečič zvesta resnici in resničnosti, fikcija pa ji omogoča, da si izmišlja in izumlja: “Umetnost tukaj ni, da bi posnemala bedno resničnost, ampak lahko odpira nove univerzume in oživlja ljudi, ki jih morda ni, pa bi bilo dobro, da bi bili. V romanu sem skušala ustvariti svet, ki korespondira z današnjo dobo, obenem pa postavlja vzorec drugačnega bivanja in nam kaže pozitivne junake.”

V molk potisnjene

Medtem ko je Jela Krečič ostala v sodobni Ljubljani, je pesnica Katja Perat (1988) v romanesknem prvencu Mazohistka odpotovala na secesijski Dunaj, se poigrala z resničnostjo in fikcijo ter skozi zgodbo Nadežde Moser izpovedala usodo nepregledne množice ob rob odrinjenih žensk.

Urednik Urban Vovk je med drugim pohvalil pesničino ohranjanje “duhovitega in poantiranega” pisanja, s kakršnim se je uveljavila že v poeziji. Roman pa je še bolj povezan z doktorskim študijem, v katerem se Katja Perat na Washingtonovi univerzi v St. Louisu ukvarja tudi s srednjeevropskim modernizmom. “V akademskem diskurzu ti formalne omejitve onemogočajo, da bi izrazil, kar je za določeno obdobje bistveno, fikcija pa omogoča svobodo, saj formo ustvarjaš sproti, zato te ne more omejevati,” ugotavlja.

Ni prepričana, da bi zmogla napisati v celoti izmišljen roman. “Delo z zgodovinskim gradivom mi je bilo v veliko pomoč. Skoraj vse, kar se bistvenega v romanu zgodi, je na neki način fiktivno, obenem pa posnetek resničnih dogodkov,” je pojasnila. In kot primer navedla Študije o histeriji, v katerih sta Josef Breuer in Sigmund Freud opisala več žensk, ki jim je bilo onemogočeno, da bi o svojem vsakdanjem življenju komurkoli poročale, se pogovarjale: “Eden od likov v romanu je Wanda von Sacher-Masoch, resnična osebnost, žena prvega mazohista Leopolda von Sacher-Masocha. Napisala je avtobiografsko pripoved, a je zelo težko našla založnika, zatem pa so se nanjo usuli očitki, da blati moža, velikega avtorja. Vendar ga ni, samo skušala je povedati zgodbo svojega življenja.”

Skozi tovrstne pripovedi lahko Katja Perat izraža, kaj misli “kot akademičarka, kot ženska, kot človek nasploh”, poudarja pa še, da se je med pisanjem ukvarjala tudi s časom: “Izkazalo se mi je, da je čas - tako zgodovinski kot intimni - neskončno dolg. Običajno govorimo o zgodovinskih prelomnicah, ki naj bi temeljito spremenile svet. A vse bolj spoznavam, da marsikaj ostaja nespremenjeno, od podrejenega položaja žensk do političnih razmer - v srednji Evropi še vedno trepetamo pred turškimi vpadi. Spremembe tako v zasebnem kakor družbenem življenju terjajo ogromno časa, vračamo se k istim vprašanjem. In ta repetitivni tok ima vseskozi v mislih prav psihoanaliza.”