Umrl je Bert Pribac, svetovljan z istrsko dušo

SRGAŠI >Humbert Pribac, “staroselski Istran, Šavrin in Slovenec”, kakor si je pravil, se je v Srgaših rodil 16. januarja 1933 v kmečki družini očetu Simonu in materi Tereziji, rojeni Dodič, beremo na spletnem portalu Primorci.si. Osnovno šolo je obiskoval v Gažonu in nato v Kopru, kjer je leta 1948 zaključil malo maturo. Leto kasneje je opravil časnikarski tečaj na Bledu. Kot novinar pripravnik je delal za Istrski tednik in Slovenski Jadran, predhodnik Primorskih novic. Že kot dijak je pisal pesmi in urejal časopis Naša misel. Po maturi leta 1955 je vpisal študij primerjalne književnosti na Filozofski fakulteti v Ljubljani. Pesmi je tedaj objavljal v Mladih potih. Leta 1959, v času absolventskega staža, je prišel v “spor z oblastjo in slabo vestjo”, zato je ilegalno zapustil domovino. Po letu dni bivanja v Zahodni Nemčiji je z ženo in sinom prispel v Avstralijo. V Melbournu se je zaposlil kot čistilec v bolnišnici, nato kot poštni uradnik.

Ob delu se je učil jezika in leta 1965 maturiral iz angleščine. Zatem je diplomiral iz knjižničarstva in magistriral iz medicinskega bibliotekarstva na Univerzi Novega Južnega Walesa v Sydneyju. Že leta 1966 se je zaposlil v Narodni knjižnici Avstralije, od leta 1972 pa je bil vodja bibliotekarske in dokumentacijske službe avstralskega ministrstva za zdravstvo. Na predlog Svetovne zdravstvene organizacije je bil tudi občasni svetovalec v azijskih državah. Napisal je več kot 50 strokovnih prispevkov o bibliotekarstvu in dokumentaciji na zdravstvenem področju ter sodeloval v različnih znanstvenih in strokovnih organizacijah v Avstraliji in drugod, med drugim New York Academy of Sciences in Slovene Studies Society of North America. Zgradil je štiri hiše, posadil mnogo trt in dreves ter pomagal napraviti tri sinove, preberemo na zavihku razširjenega ponatisa njegovega pesniškega prvenca Bronasti tolkač, ki je z letnico 1962 tudi prva slovenska knjiga, izdana v Avstraliji. Leta 2000 jo je skupaj še z drugimi pesmimi ponatisnilo koprsko društvo Capris.

Pesnil o Istri, prevajal Kosovela ...

Bert Pribac sodi med najvidnejše književne ustvarjalce slovenske diaspore. Med drugim je objavljal v Argentini (Meddobje), Trstu (Most, Mladika) in Ljubljani (Rodna gruda). Vrsto let je v slovenskih avstralskih časnikih, denimo v Slovenskem vestniku, Slovenski vesti in Resnici, sodeloval z izvirnimi pesmimi in prevodi, razmišljanji in eseji ter pripravljal tedenske radijske oddaje za avstralske Slovence. Pomembno je še njegovo prevajalsko in antologijsko delo. V slovenščino je prevedel več avstralskih pesmi, tudi aboriginskih, angleške prevode Kosovelove poezije pa je leta 2008 skupaj s prevajalskim kolegom Davidom Brooksom objavil v odmevni knjigi The Golden Boat pri oxfordski založbi Salt, pozneje pa je isti dvojec pri Sanjah izdal še knjigo A shot in a silence. V Sežani je Pribac “za prevod Kosovelove poezije v angleški jezik in širjenje kraške kulture v svetovni prostor” prejel plaketo Srečka Kosovela za leto 2017. Pet let prej ga je tedanji slovenski predsednik Danilo Türk odlikoval z redom za zasluge za prizadevno uveljavljanje slovenske istrske kulture in prispevek k premoščanju slovenske politične razdvojenosti. Predlagali so ga tudi za Kocjančičevo nagrado, poimenovano po istrskem rojaku, duhovniku in pesniku Alojzu Kocjančiču.

Bert Pribac je veliko potoval po svetu, leta 2000 pa se je vrnil v domovino, v rodne Srgaše, kjer je obdeloval vinograd in oljčnik, bral, pisal … “Pesmi pridejo kot počitek. Pesem pride takrat, ko si misliš: moja duša je danes prazna, moram pogledati, ali je kaj v njej, moram ji kaj pokloniti,” je ob svoji 80-letnici v koprskem gledališču pripovedoval v pogovoru z Jasno Čebron.

Rdeča nit teh pesmi je “najgloblje čutenje izruvanosti, tujstva, grozljive vrženosti v svet, ki ne pozna ljubezni in ki ni 'mati Istra'. V tem mrzlem, surovem in kot kamen trdem svetu hrepeni pesnik po domačem dvorišču, po oljkah, po cipresah, po trtah ... in po miru in pokoju istrske zemlje,” je ponatisnjenemu Bronastemu tolkaču na rob pripisal pisatelj Marjan Tomšič. Opazil je, da drugo plast Pribčeve poezije zaznamuje najširša, kozmičnoplanetarna zavest: “Duh se dviguje v višine in od tod se vidi vsa beda te civilizacije in tudi vseh tistih, ki so že minile.”

Bert Pribac nikoli ni sprejel deljenja na leve in desne. Po sporu z “domobranskim patrom” v Avstraliji se je odpovedal krščanski veri, pozneje pa je na novih temeljih spet gradil svoj odnos do vere. (Foto: Tomaž Primožič/FPA)

Bogoiskateljstvo in Piranski zaliv

Leta 1991 je Pribac pri Mladinski knjigi izdal Prozorne ljudi, svojo prvo zbirko v domovini. V dvojezično naslovljeni Kiss me, Koštabona (Poljubi me, Koštabona), leta 2003 izdani pri društvu Capris, je prepletal erotiko in bogoiskateljstvo. “Saj nas je on naredil erotične! Bog je en sam erotizem! Ne smemo mu vzeti te vloge!” je leta 2013 pribil na literarnem večeru v Kopru.

Nikoli ni sprejel deljenja na leve in desne. Po sporu z “domobranskim patrom” v Avstraliji se je odpovedal krščanski veri, pozneje pa je na novih temeljih spet gradil svoj odnos do vere. In se po zbirkah Vonj po jasminu (Libris, 2008) in satiričnih Podobah zlodejev in svetnikov (Vilenica, 2011) vrnil k bogoiskateljstvu. Pri osemdesetih letih se je lotil pisanja numenskih zgodb, svojih videnj božjega in drobcev iz pogovorov z drugimi verujočimi s Filipinov, Kitajskega, tudi s komunisti.

Esejistične in polemične zapise je Bert Pribac zbral v knjigah Slovenske spravne motnje (Društvo 2000, 2002), Piranski zaliv je lahko samo piranski (samozaložba, 2010) in Tam daleč pod južnim križem: izseljenska razmerja med Slovenci v Avstraliji in razpotja duha (Slovenska izseljenska matica, 2010). Pisanja knjige o Piranskem zalivu se je lotil, ker so ga razjezile “lažne izjave hrvaškega 'stožerstva' ali njihovega vladnega vodstva glede mejnega spora s Slovenijo. To razpravo sem začel pisati, ker sem kot Istran zaskrbljen za usodo slovenske Istre in ker si želim pravične odnose z našo sosedo Hrvaško.”