Umrl je Josip Osti

TOMAJ > “Kjer sem jaz, ko berem ali pišem, ni raka, in tam, kjer je rak, ni mene,” je zadnja leta ponavljal trdoživi pesnik: “Čeprav spoštujem tudi drugačna mnenja, preprosto mislim, da dokler živim, ni smrti, ko pa smrt pride, ne bo mene. Kaže, da sta bila branje in pisanje pri meni, ki odklanjam vsako alternativno zdravljenje, prav to - alternativno zdravilo.”

Atlet in poet

Josip Osti se je 19. marca 1945 rodil v Sarajevu in na tamkajšnji Filozofski fakulteti diplomiral z srbohrvaškega jezika in iz zgodovine jugoslovanske književnosti. Bil je urednik kulture študentskega lista Naši dani, urednik pri založbi Veselin Masleša, tajnik podružnice pisateljev Sarajeva in direktor mednarodne literarne prireditve Sarajevski dnevi poezije, tajnik Društva pisateljev BiH in urednik revije Books in Bosnia and Herzegovina, predsednik Društva književnih prevajalcev BiH ter lektor/korektor pri založbi Svjetlost.

Prav letos 50 let praznuje njegova prva pesniška zbirka Snokradica (Tat sanj), za katero je prejel nagrado na Trebinjskih večerih poezije. “Prve pesmi sem pisal pri 15 letih,” se je spominjal. “Ker sem se zatem deset let ukvarjal z atletiko, bil jugoslovanski mladinski prvak v sprintu na 400 metrov in šest let član mladinske in članske reprezentance Jugoslavije, sem šele leta 1971 izdal prvo knjigo z izborom do takrat napisanih in objavljenih pesmi. Nisem hotel, da bi me kdo imel za najboljšega atleta med pesniki ali za najboljšega pesnika med atleti, saj iz tega ne sledi, da si bodisi dober atlet bodisi dober pesnik.”

Kras je vzljubil ob prvem obisku festivala Vilenica leta 1987, se je pred desetletjem spominjal v intervjuju za Primorske novice: “Takrat so Vilenico organizirali drugič. Začela se je moja življenjska zgodba z Barbaro Šubert, tajnico Društva slovenskih pisateljev, in ravno sem prevajal Kosovelove pesmi v prozi. Z Barbaro sva se sprehajala naokrog, in ugotovil sem, da vse, kar najdeš v Srečkovih pesmih, najdeš tudi na Krasu. In prepričal sem se, da drži, kar pravi v eni svojih pesmi: 'Vse je pesem.' Seveda pod pogojem, da si tako velik pesnik, kakršen je on.”

Istega leta je izdal prvo knjigo svojih prevodov iz slovenščine, Šalamunovo zbirko Druidi, s starim znancem Kosovelom pa se je spoprijateljil po selitvi v njegov Tomaj: “Z ženo sva pogosto zahajala na Kras, opazoval sem ga, ugotavljal, da je v starih hišah, tudi v ruševinah, več magije kot v novih zgradbah, razmišljal sem, da bi tu mogoče imel hiško ... In ker je moje življenje prepolno čudežev, se je tudi tu zgodil eden: po enem od festivalov Vilenica smo se družili v tomajski gostilni, kjer sem rekel, da bi hišo najraje imel med šankom vaške gostilne in Kosovelovim grobom. Čez leto in pol je novinarka Bojana Jesih, Ljubljančanka s hišo v Tomaju, poklicala Barbaro in mene, nama povedala, da je umrla ženica, ki je zapustila hiško sredi vasi. In res sva jo kupila.”

Vileniški nagrajenec je ostal na Krasu

Leta 1994 je Osti dobil nagrado festivala Vilenica in - začel pesniti v slovenščini: “Nekoč sem bil en teden sam na Krasu in napisal v slovenščini dve tretjini pesmi iz zbirke Kraški Narcis, ki je izšla leta 1999. Ko se je Barbara vrnila iz Ljubljane, sem ji jih pokazal, pa je rekla: 'Ne verjamem, da si jih napisal v slovenščini.' Rekel sem ji: 'Verjamem, da ne verjameš, kajti niti sam ne verjamem.' Vse od takrat pesmi lahko pišem le na Krasu, vse drugo - eseje, prozo, ocene - pa tudi v Ljubljani.”

Za Kraškega Narcisa je prejel Veronikino nagrado, sčasoma pa je ugotovil, da mora obrzdati sprožen plaz slovenskih besed: “Rad berem pesmi v strogih oblikah, pišem pa raje v prostem verzu, kjer je namesto metra pomemben ritem. In tako sem ugotovil, da mi najbolj ustreza haiku, najkrajša možna forma. Vse, kar je odvečnega, moraš izločiti. Še marsikaj me je privleklo k haikuju: ker se čutim blizu rastlinam in živalim, ker me je prijatelj Milan Dekleva, avtor prve slovenske zbirke haikujev Mushi mushi iz leta 1971, opozoril, da je marsikateri verz mojih pesmi haiku, torej dolg natanko sedemnajst zlogov ... Izbira forme skratka ni bila naključna. Nekoč sem skoraj ves mesec v Tomaju brez prestanka pisal haikuje: pet korakov gor po sobici, sedem korakov dol in spet pet gor. In dobil vnetje sklepov na roki od preštevanja zlogov.”

V haikujih je izpovedoval ljubezen tako do pokojne Barbare Šubert kakor do zdravnice Urške Lunder, življenjske sopotnice v zadnjih poglavjih pesnikovega življenja. Nakar se je lotil še prevajanja v slovenščini napisanih zbirk v materinščino, hrvaščino sarajevske provenience, ki ji je pravil “jezik mojih spominov”.

Pesnik, ki pri petdesetih letih začne pesniti v drugem jeziku, napravi skrajno tvegan korak, a Josip Osti ga je izpeljal na “jezikovno mojstrski in izrazno močan način”, v spremni besedi k izboru prijateljeve poezije Izgon v raj (zbirka Kondor, Mladinska knjiga, 2012) ugotavlja dr. Boris A. Novak. Poudarja, da Osti pripada generaciji bosanskih pesnikov, ki so pred štiridesetimi leti modernizirali pesniški jezik domače lirike, da je svojo pesem izrazito naslonil na ritem bosanskega ljudskega pesništva in da je med drugim izjemno dragocen poet erosa, ki “ni zgolj idila, je tudi napetost, ni zgolj sreča, je tudi bolečina, ni zgolj življenje, je tudi slutnja smrti”.

V knjigi je natisnjen izbor tako Ostijevih bosanskih pesmi, ki so jih iz jezika pesnikovih spominov v slovenščino prelili Novak, Jure Potokar in pesnik sam, kakor njegove slovenske pesmi, od daljših do haikujev, polne tako domotožnih in elegičnih kakor humornih odtenkov in modrih, že kar aforističnih domislic. “Če je v pesmih maternega jezika prevladoval narativni, epski ton, v slovenskih pesmih prevladuje lirska uglašenost,” študijo sklene Novak.

Kosovel za sovaščane v Tomaju

Pepi Tomajski, kakor so ga prijateljsko imenovali, je pred leti sovaščane obdaroval z lično knjižico, izborom Kosovelovih pesmi Vse je pesem. “Že več let sem si želel napraviti nekakšen dar za sovaščane,” je povedal za naš časopis. “In ob obisku petdesetih tujih učencev slovenskega jezika iz Kopra in druženju z njimi sem najprej pomislil, da bi jim za popotnico pripravil izbor Kosovelove poezije in jo tako poslal v svet. Zatem se je pri meni oglasil moj založnik iz Skopja, beseda je dala besedo, hitro sva se zmenila, da pri njem izdam tole knjižico. Rekel sem mu, naj knjižici v tiskarni doda vsaj malo modre barve, kakršno je kraško nebo. Vprašal me je, kakšne naj bodo črke, pa sem mu rekel: naj bodo še črke modre! Naslovnico sva posnela po knjižnem prevodu Kosovelovih pesmi v prozi, ki sem jih izdal že leta 1989. Hitro je šlo, brez zapletov, pa še ceneje je bilo, kakor bi bilo pri nas. V Skopju je natis knjige namreč petkrat cenejši kot v Sloveniji. Naklada je majhna, 200 izvodov, a zadostuje, saj je v Tomaju 126 hišnih številk. Moja soseda je že skoraj vsem domačijam razdelila izvode. Večina je bila sprva presenečena, nekateri so se mi prišli zahvalit in v dar so mi prinesli jajca, tako da se že bojim, kaj bo, če dobim 126-krat šest do deset jajc. Ne, res ničesar ne potrebujem. Največje plačilo mi je že sam uspeh pri izpeljavi zamisli.”

Pred petimi leti je v knjigi Sarajevo med Ljubljano in Beogradom zbral iskreno in presunljivo dopisovanje s prevajalko Vero Zogović (1920-2003) iz časa jugoslovanske vojne. Knjiga je krstila novo koprsko knjižno zbirko Pont Annales, leta 2018 pa je kot prvi prejel pont, mednarodno literarno nagrado mesta Koper. Založbi Beletrina iz Ljubljane in Annales ZRS Koper sta jo namenili izjemnim literarnim dosežkom, usmerjenim v preseganje meja in gradnjo mostov med ljudmi. Na predstavitvi nove knjige Črna, ki je pogoltnila vse druge barve, se je izkazalo, da je Osti prava izbira za nagrado, vrhunski umetnik ter neprecenljiv povezovalec ljudi, jezikov in kultur.

Bral in pisal je do konca

Predlani je s prijateljem in pesniškim kolegom Markom Kravosom odpotoval v Kampanijo na jugu Italije, deset dni sta kot gosta Hiše poezije (Casa della poesia) iz Salerna nizala pesniške nastope, istega leta je pri založbi Pivec izdal knjigo Življenje je srhljiva pravljica, kalejdoskopsko-mozaični roman, v katerem se prepletajo njegovo zdravljenje po ugotovitvi rakaste bolezni konec leta 2014, mamin vojni dnevnik iz obleganega Sarajeva v letih 1992-1995 ter spomini, ki so se mi ob tem porajali in ga obletavali “kot ptiči Frančiška Asiškega”.

Bral in pisal je do konca. Pred nekaj dnevi je pri založbi Pivec izšla njegova knjiga Poper po pudingu s podnaslovom 66 zgodb in zgodbic, če pa jih, draga bralka ali bralec, bereš stoje na rokah, se ti zazdi, da jih je 99, pri LUD Literatura bo kmalu izšla zbirka kratke proze Panova piščal, na srečanje z bralci pa čaka še nekaj Ostijevih knjig.

Osupljivo bogat je tudi njegov prevajalski opus - iz slovenščine je v “jezik svojih spominov” prelil 120 knjig in iger. A imel se je predvsem za bralca: “Vsako branje iste knjige - veliko sem jih prebral večkrat - mi odkrije še kaj novega, marsikaj uzrem v drugi luči, iz drugega zornega kota. Poleg tega imam vse napisane knjige za eno samo, dopolnjujemo pa jo vsi, ki se ukvarjamo s pisanjem. Tistim, ki ne berejo, češ da ni dobrih knjig, pa bi kot nekdo, ki je hvaležen za vse prebrano, saj so me knjige naredile takšnega, kakršen sem, odgovoril: napisanih je toliko dobrih knjig, da bi le del lahko prebrali, pa če bi živeli dolgo kakor liki v Bibliji.”