Umrl je makedonski dramatik Goran Stefanovski

CANTERBURY > Goran Stefanovski, starejši brat prav tako vrhunskega umetnika, kitarista Vlatka Stefanovskega iz slovite skupine Leb i sol, se je 27. aprila 1952 rodil v Bitoli. Iz anglistike je diplomiral na Filozofski fakulteti v Skopju, iz dramaturgije pa diplomiral in magistriral na Akademiji dramskih umetnosti v Beogradu. Leta 1986 je na Akademiji za gledališko umetnost v Skopju odprl oddelek za scenaristiko in bil do leta 1998 tam redni profesor. Predaval je tudi v ZDA in na Norveškem, od 2003 pa živel v Canterburyju v angleški grofiji Kent, kjer je spočetka predaval na tamkajšnji univerzi, pozneje pa se preživljal kot svobodni pisatelj. Bil je član Mednarodnega centra PEN ter Makedonske akademije znanosti in umetnosti (MANU).

Napisal je več kot 20 dram, polnih svetovljanskega duha, ki pa ga je vedno prepletal s “tradicionalno noto, arhetipskim spominom ter ritualnim, mentalnim in kulturnim izročilom makedonskega ljudstva”, je v utemeljitvi nagrade mednarodnega literarnega festivala Vilenica, ki jo je Stefanovski prejel pred enajstimi leti, zapisala pesnica Lidija Dimkovska. Dodala je, da se je dramatik od svojih učiteljev Shakespeara, Becketta in Brechta naučil predvsem, kako ostati svoj v morju raznovrstnih modelov in načinov izražanja dramske resnice: “Drame Stefanovskega so od vsakogar od nas, so tako makedonske kot globoko univerzalne, so zmeraj realistične in aktualne.”

Ameriški teoretik James McKinley je med pisanjem o poetiki Stefanovskega poudaril, da sta “politika in zgodovina postali utelešena lika”, v dramatikovem opusu pa je opazil tudi samokritičen humor o lastni naciji, Balkanu, črno-beli zgodbi vzhodne Evrope in mitu Zahoda.

Ob prejetju nagrade se je Goran Stefanovski v intervjuju za naš časopis spomnil tudi svojega vstopa v gledališki svet: “Odraščal sem v dramski družini. Moja mama Nada je bila igralka, oče Mirko pa gledališki režiser. Ko sem imel pet let, sta me odpeljala na premiero igre Makedonska krvava svatba v Narodno gledališče v Prilepu. Nihče mi ni povedal, da bodo na koncu igre mojo mamo ubili. Glavni negativec je izvlekel pištolo, streljal nanjo, ona je padla, zavesa se je spustila, občinstvo je začelo ploskati, jaz pa s jokati. Mama je prišla pome, prepričevala me je, da to ni resnično, da je gledališče, da ne boli. Ampak jaz ji nisem verjel ne takrat ne sedaj, čeprav je že zdavnaj resnično pokojna. Takrat se je začela moja fascinacija s tem, kaj je resničnost in kaj privid, kaj scena in kaj kulisa.”

Leto po vileniški nagradi je pri Cankarjevi založbi v prevodu Aleša Mustarja izšla knjiga Demon iz Debar maala. V njej so poleg naslovne drame objavljene še Divje meso, Tetovirane duše in Hotel Evropa.

V slovenskih gledaliških so uprizorili drame Let na mestu, HI-FI, Bakanalije, Tetovirane duše in Figurae Veneris Historiae, leta 2012 pa je režiser Aleksander Popovski na oder SNG Drame v Mariboru, evropski prestolnici kulture, postavil Odiseja, veliko koprodukcijo šestih gledališč iz nekdanje Jugoslavije.

Stefanovski, ki je poleg dram napisal tudi nekaj scenarijev za filme, televizijske drame in nadaljevanke, naj bi jutri na puljskem knjižnem sejmu Sa(n)jam knjige u Istri sodeloval pri predstavitvi hrvaške knjige Odisej i druge drame (Odisej in druge drame), prirejene in tiskane posebej za sejem. “Nekatere izgube so nenadomestljive. Prav takšen je tudi odhod Gorana Stefanovskega,” so zapisali v Pulju, kjer bodo v programu Makedonija bere v petek ob 19. uri vseeno predstavili knjigo in se poklonili avtorju. Nastopili bodo režiser Dino Mustafić, igralka Mirjana Karanović, koordinator za kulturo v kabinetu makedonskega premiera Robert Alagjozovski in drugi.