Umrl je slikar Jure Cihlař

Akademski slikar Jure Cihlař (1944-2018), ki je v Portorožu živel v letih 1973-2006 in ima v Istri še zmeraj veliko prijateljev in znancev, zaradi bolezni žal ni mogel obiskati niti svoje spomladanske retrospektive.

Raznolik in angažiran

Bil je “slikar različnih likovno-izraznih pristopov”, ga v zapisu Podobe samosvojega sveta, objavljenem v spremni publikaciji h koprsko-piranski razstavi, označi umetnostni zgodovinar Iztok Premrov, ki je Cihlařjevo delo spremljal več kot štirideset let. “Umetnikov razvojni lok se razteza od umirjenega in barvno usklajenega realizma do čiste abstrakcije oziroma abstraktnega kolorizma, z značilnimi 'raztrganimi' bizarnimi formami in z odprtimi barvnimi registri.”

Premrov opozarja še na Cihlařjev spoštljivi odnos do risbe, na ustvarjanje likovne satire in karikature, nagnjenost h kritičnemu odnosu do sveta, angažma, odprtost za novosti, občasno eksperimentiranje ... V njegovem opusu najdemo tako figuraliko in kompozicije s človeškimi liki kakor tudi svojevrstno krajinarstvo, praviloma povezano z vodo: z jezeri, rekami, morjem ...

Krajinar in marinist

Slikarjev razvoj je v katalogu še temeljiteje pregledala kustosinja Nives Marvin in poudarila, da je Cihlař kljub raznolikim tehnikam ostajal zvest čopiču in barvam, se uveljavil kot krajinar in marinist, opredelili so ga kot “ekspresivnega figuralika”, spogledoval se je s kubizmom, popartom, geometrijsko abstrakcijo, hiperrealizmom in še s čim. K tehniki grafike se je intenzivneje vračal zlasti po letu 2004, ko so na pobudo koprskega slikarja Janeza Mateliča ustanovili grafično sekcijo Sqart pri Društvu likovnih umetnikov Insula.

Cihlař je dolga desetletja uspešno upodabljal istrsko motiviko, segel je tudi po dalmatinskih motivih in starorimski mitologiji, po selitvi v Belo krajino pa sta ga izzvali mehkoba in milina tamkajšnje krajine na čelu s Kolpo. Njegov opus pejsažev in vedut je izjemno obsežen, v formalno oblikovnem pogledu pa sega od realističnih preko subjektivno stiliziranih do subjektivno abstrahiranih upodobitev, med drugim še pojasnjuje kustosinja.

Vrniti se je hotel k morju

V monografiji, ki je temeljito predstavila Cihlařjevo življenje in delo, zaokroža umetnikova zgoščena in odkrita samoizpoved, zapisana januarja letos. Življenjska pot ga je od rodnega Golnika vodila najprej na Češko, odkoder se je družina morala odseliti po Stalinovem prihodu, ko so jugoslovanski državljani postali nezaželeni. Po krajšem bivanju v materinem domačem Šibeniku so se naselili v Ljubljani, kjer se je Jure Cihlař tudi izšolal: na Šoli za oblikovanje ga je profesor Albert Papler spodbudil k risanju karikatur za tednik Pavliha, na likovni akademiji pa so ga poučevali najpomembnejši predstavniki našega modernega slikarstva: France Mihelič, Marij Pregelj, Gabrijel Stupica, Riko Debenjak in drugi.

V Ljubljani se je poročil, dobil hčerki Mojco in Tino, se kmalu ločil, leta 1972 pa se zaradi materine bolezni preselil k morju. Tam je sprejel ponudbo Janeza Lenassija, da prevzame njegovo mesto vodje Mestne galerije v Piranu. Pripravil je tri razstave in že ugotovil, da ga to delo ne veseli, zato ga je predal Toniju Biloslavu, sam pa se posvetil slikanju - najbolj so ga navdihovale Sečoveljske in Strunjanske soline. Slike s temi motivi so se tudi dobro prodajale, pripomni.

“Moje vodilo v slikarstvu je neizprosna samokritika, kar so me naučili na akademiji, in ne to, kar se dogaja danes, ko nekdo nekaj namaže in spacka in ga mediji takoj razglasijo za genialnega slikarja,” je zapisal. Do vstopa Slovenije v EU so se njegova dela zelo dobro prodajala, veliko so jih kupila podjetja v slovenski Istri, tudi zasebniki, pojasnjuje: “Po vstopu v EU se je prodaja popolnoma ustavila! Tega fenomena si nikakor ne znam razložiti!”

V zapisu je obudil tudi spomine na slovo od Istre: leta 2006 se z drugo ženo Barbaro Čižmek Cihlař preselil v Belo krajino, v Vinico, kjer je kupil najstarejšo belokranjsko domačijo, zgrajeno leta 1760. Tam se je odlično počutil, veliko delal, tudi sam obnavljal hišo, dokler ni pred petimi leti zbolel za rakom prostate: “Bolezen je povsem spremenila moje življenje, za slikanje nimam več energije in volje. Glava pa mi je začela narekovati: 'Preseli se nazaj na morje, kjer se boš bolje počutil in spet kaj naslikal!' Podobno kot moja mati, ki bi jo bolezen v Ljubljani pobrala, na Obali pa je živela še več kot dvajset let. Upam, da mi bo uspelo vrniti se na Obalo!”

Usoda mu ni izpolnila želje.  

Spomladanska retrospektivna razstava v koprski galeriji Loža Andraž Gombač

Z otvoritve spomladanske razstave v Mestni galeriji Piran Jadran Rusjan