Primorska v očesu kamere

LJUBLJANA > Filmska umetnost mu je bila položena v zibko, in to že kar dobesedno. Njegov oče France Štiglic je režiral prvi slovenski zvočni igrani celovečerec Na svoji zemlji (1948). Osem let pozneje je partizanski upor prikazal tudi v prav tako črno-beli, mednarodno uspešni Dolini miru, kjer je devetletni Tugo Štiglic nastopil ob še mlajši Eveline Wohlfeiler in ameriškem igralcu Johnu Kitzmillerju.

Pozneje je vpisal študij arhitekture, a se prepisal na umetnostno zgodovino in sociologijo na ljubljanski Filozofski fakulteti, kjer je tudi diplomiral, pri očetu pa je delal kot asistent režije. “Da sem odraščal pod okriljem priznanega režiserja, se mi je včasih štelo v plus, včasih pa mi je bilo tudi v breme. Oče mi ni toliko pomagal, kot so mislili. Ni se vmešaval v moje delo. Pustil me je pri miru. Ni hotel vplivati name. Ko sem mu rekel, da bom režiser, je odgovoril le: Boš že videl!” njegove besede navaja Slovenska tiskovna agencija.

Kot asistent režije je sodeloval tudi pri SedminiMatjaža Klopčiča, Idealistu Igorja Pretnarja in Ljubezni Rajka Ranfla ter pri domačih mladinskih klasikah sedemdesetih in osemdesetih let, kot so Sreča na vrvici, Učna leta izumitelja Polža in Ko zorijo jagode.

Piran in Portorož je vrnil na velika platna

Sredi osemdesetih je mlade gledalke in gledalce osvojil s celovečernim prvencem Poletje v školjki (1986), s katerim je v slovenski mladinski film poleg humorja, akcije in romantike vnesel tudi popularno glasbo in ples, poudarjajo pri Slovenskem filmskem centru. V utemeljitvi Badjurove nagrade so leta 2018 opozorili še, da je Štiglic s to mladinsko klasiko “nekoč pomembno filmsko mesto Piran, skupaj s Portorožem in solinami, vpisal na filmski trak za naslednjo generacijo”, navedli pa so tudi njegovo odlično vodenje mladih naturščikov ter spretno prepletanje resničnih najstniških težav in mladostnega idealizma z vizualno privlačnimi prizori. Ta film ostaja “ena prvih in najpozitivnejših asociacij na otroštvo v desetletju pred osamosvojitvijo”. Uspešnico si je v kinodvoranah ogledalo več kot 100.000 gledalcev, predvajali so jo v tujini, sinhronizirana je v nemščino, kar trikrat je prejela grand prix na festivalih v tujini: v italijanskem mestu Giffoni Valle Piana, francoskem Saint-Maloju in Szegedu na Madžarskem.

Nadaljevanje Poletja v školjki je leta 1988 postavil v Ljubljano in posnel “prvi celovečerni plesni film pri nas”. Priljubljenost junakov Tomaža in Milene je bila tolikšna, da se je marsikdo nadejal tretjega dela, ki bi ga, če bi bil splet okoliščin drugačen, Štiglic s sodelavci tudi posnel, saj je bil scenarij že nared.

Od Divjih bab do Bazovice

Po noveli Milana Puglja je posnel Nasmeh pod pajčolanom (1993), po klasiki Cirila Kosmača Tantadruja (1994), s Patriotom (1998) po scenariju Igorja Karlovška pa je pokazal ambicije hollywoodskega tipa in ustvaril edinstven slovenski akcijski film. Posnel je še mladinske: Dvojne počitnice (2001) po knjigi Braneta Dolinarja, Pozabljeni zaklad (2002) po romanu Ivana Sivca in Črne brate (2010) po povesti Franceta Bevka. V njegovem opusu je še kratki To človeka jezi, leta 1985 na beograjskem festivalu z zlato medaljo nagrajen dokumentarni portret tigrovca Justa Godniča.

Na RTV Slovenija je režiral več reportažnih, propagandnih in etnografskih filmov, mladinskih oddaj, radijskih iger ... S scenaristom Jadranom Sterletom je posnel dokumentarce, še posebej odmevne na Primorskem: Dan prve piščali (2008) sta posvetila najdbi neandertalčeve piščali v jami Divje babe, igrano-dokumentarne Strele v Bazovici (2010) usmrtitvi prvih protifašistov v Evropi, pripadnikov tržaške Borbe, pesmi Vstajenje Primorske pa sta se poklonila v dokumentarcu Primorska himna (2013). Po Sterletovi smrti je Štiglic leta 2015 dokončal še film Valvasorjeva Slava.