Upanje brezupnega sveta
Ko je v svoji skicirki zagledal preprosto risbico dečka, se mu je zazdelo, da mu je ta pomahal in ga poklical s seboj. In šla sta na zelo dolgo pot ter po treh letih ustvarjanja desetih risarjev in animatorjev prispela do risanega filma Deček in svet. Avtor filma Alê Abreu, brazilski režiser in filmski animator, se je včeraj v izolskem Art kinu Odeon srečal z obalnimi šolarji in tako pospremil angažirani, s kar 33 nagradami ovenčani film tudi med primorske gledalce.
IZOLA > “To je deček brez imena, brez ust, brez glasu. Poseben deček iz naših sanj. Nekega dne vidi očeta, ki za vedno odhaja. Gre za njim. Pripravi si torbo in edino družinsko fotografijo ter odide na pot, prepričan, da ga bo našel. Kot vsak otrok verjame, da je vse mogoče. Sila je neustavljiva. Daje upanje. Ta deček je v vsakem od nas. Dokler imamo upanje, živi v nas,” je o filmu zapisal 44-letni Alê Abreu, režiser, risar, filmski animator in scenarist, ki sicer nerad govori o sporočilnosti filma ali posameznih prizorov. Veliko raje prisluhne, kako so film doživeli gledalci, zlasti najmlajši, ki so včeraj kar dvakrat zapolnili izolski Odeon.
Deček se na poti v iskanju očeta z idiličnega podeželja odpravi v mesto, ki je popolno nasprotje brezskrbnosti naravnega okolja, v katerem je živel. Mesto, kot nekakšen simbol napredka in kapitalističnega stremljenja k dobičku in izčrpavanju najnižjih slojev, je srhljivo. V njem so ljudje drug od drugega odtujeni in predstavlja nekakšen duh časa.
Umetnost osvobaja
Po ogledu angažiranega filma, ki je, kakor so zapisali pri distributerju, v Društvu 2 koluta, poklon naravi in kritika sodobne družbe skozi otrokove oči, odrasel ne more mimo vprašanja: ali smo povsem slepi? “Mislim, da je to vprašanje bistveno. Film se začne z belino, z nekakšnim metafizičnim svetom, od koder deček prihaja in kamor se kasneje vrne. V drugem delu pa začenjamo belino pokrivati; najprej z voščenkami, nato s slikanjem, kasneje s kolaži in novimi dečkovimi doživetji. Kolaže, ki smo jih povečini vzeli iz revij in časopisov, simbolizirajo umetni svet, kakršnega je ustvaril človek, pri čemer je pozabil na svoj duhovni izvor. Vsi smo slepi,” pravi Alê Abreu. Film je obiskal že 150 festivalov v 50 državah, med njimi tudi slovensko Animateko in Liffe, sedaj pa ga v okviru projekta Kinobalon s posebno knjižico še bolj poglobljeno pri nas približujejo mladim.
“Umetnost deluje osvobajajoče. Spremembe se začnejo pri posameznikih, a ti lahko kot množica vplivajo na svet,” o moči umetnosti razmišlja ustvarjalec, ki sicer nikoli vnaprej ne določa sporočila svojih del: “Zame gre za igro, v kateri v določenem trenutku začutiš entiteto, film, ki te obkroža in raste ... Takrat mora režiser zgolj molčati, da bi slišal glas filma. Film je kot drevo. Ti si zasejal seme, iz katerega sedaj raste sila, ki jo moraš spoštovati in negovati. Sporočilo filma vidim šele, ko je film zaključen.” Režiser je prepričan, da je občinstvo pogosto navajeno zgolj pasivno sprejemati sporočila, sam pa bi rad gledalce spodbudil k aktivnemu premisleku. Pri tem pa poudarja, da je film namenjen otrokom in odraslim: “To je film za otroka, ki živi v vsakem od nas.”
Deček in svet začenja pohod po slovenskih kinematografih Art kino mreže. Od danes do 8. aprila bo na sporedu v Art kinu Odeon, 10. aprila ga bodo predvajali v Kulturnem domu Nova Gorica in 17. aprila v sežanskem Kosovelovem domu.
Univerzalna govorica
Liki v filmu govorijo obrnjeno portugalščino, glavna jezika pa sta vendarle univerzalna: glasba in podobe. In zlasti odrasli bodo v številnih detajlih prepoznali tudi bolj sofisticirana sporočila, kakršno se skriva denimo v črni ptici, ki jo povzdignejo na tovarno, v kateri namesto delavcev zavladajo stroji. Črna ptica, ki v določenem prizoru prevzame podobo nacističnega orla in simbolizira nepravični sistem, je jasno svarilo, kam nas vodi kapitalizem. “Kapitalizem pritiska na ljudi, nas razčloveči in nas obravnava zgolj kot stvari. Ljudje nismo več lastniki svojih življenj, ki ostajajo brez barv. In prepričanje, da je možen zgolj ta način razmišljanja in delovanja, je zelo fašistično,” razmišlja režiser, ki vendarle film sklene optimistično, z upanjem. Z vrnitvijo k izhodišču, h koreninam, k bistvenemu, ki ga mora v sebi odkriti vsak sam.
MAJA PERTIČ GOMBAČ
