Uresničena svetloba teme
Jože Tisnikar (1928-1998) je gotovo ena najbolj samosvojih osebnosti v slovenskem likovnem prostoru pa tudi eno najprepoznavnejših imen slovenskega modernega slikarstva. Samouk in človek z nenavadno življenjsko zgodbo je v ustvarjalni svet pretapljal svoj vsakdan ter tako izoblikoval ekspresivno, zelo osebno in prepoznavno likovno govorico. V sredo so v Bežigrajski galeriji 2 odprli pregledno in spominsko razstavo njegovih del in jo naslovili Rojstvo in smrt.
LJUBLJANA > Pregledna in spominska razstava risb in slik Jožeta Tisnikarja uresničuje umetnikovo željo, da bi bila njegova dela spet na ogled v Bežigrajskih galerijah. Tam je pred leti razstavljal že v sklopu cikla Od skice do lutke. Tokratna razstava je spominska in pregledna, predstavlja pa dela, ki jih je ustvaril v letih 1957-1998. Nekaj del so za razstavo v Bežigrajski galeriji 2 posodili na Mestni občini Slovenj Gradec in tamkajšnjem okrajnem sodišču, večina - 56 slik in risb - pa prihaja iz zbirke Koroške galerije likovnih umetnosti Slovenj Gradec, kjer hranijo dela iz vseh obdobij Tisnikarjevega likovnega ustvarjanja.
Marko Košan, kustos Koroške galerije likovnih umetnosti, pravi, da se je Tisnikar kot svojevrsten fenomen novejšega slovenskega slikarstva vzpostavil predvsem z izvirno eksistencialno, nadvse iskreno ikonografsko temo upodabljanja končnih postaj človeškega bivanja. Pri tem je uporabljal samosvojo slikarsko tehniko jajčne tempere, ki mu je omogočila značilni kolorit, s katerim je učinkovito poudarjal tesnobno atmosfero naslikanih prizorov: “Njegova dela izjemne ekspresivne moči, ki so našla pot v Brejčevo knjigo Temni modernizem, danes prištevamo med največje slikarske dosežke slovenske in evropske figuralne modernistične umetnosti.”
Jože Tisnikar se je leta 1928 rodil v Mislinji pri Slovenj Gradcu. Leta 1951 se je zaposlil v bolnišnici v Slovenj Gradcu kot bolničar in tam leta 1955 naslikal prvo značilno sliko ter z njo navdušil akademskega slikarja Karla Pečka, ravnatelja Umetnostnega paviljona v Slovenj Gradcu. Ta je Tisnikarja zavzeto spodbujal na umetniški poti. Bolnišniško okolje, zlasti travmatično vzdušje prosekture, kjer je delal kot obdukcijski pomočnik, je izoblikovalo njegov posebni in prepoznavni likovni svet. Prvo samostojno razstavo je imel leta 1958, v tujini pa se je prvič predstavil leta 1963. Leta 1969 je prejel nagrado Prešernovega sklada. Umrl je leta 1998 v prometni nesreči.
In čeprav je Tisnikar upodobil mnoge prizore umiranja, minevanja, končnosti in poslavljanja, je bila njegova poteza le malokdaj ostra. Kustos razstave v Bežigrajski galeriji 2 Miloš Bašin ugotavlja, da je umetnikova poteza ne glede na to, da je upodabljal težke teme, neverjetno mehka. In čeprav sta bila Tisnikarjeva najpogostejša motiva samost in osamelost človeka, imajo njegove figure le redko žaloben pogled. V pričakovanju so zazrti v prihodnost, meni Bašin: “Obrazi ljudi, ki sedijo večinoma za omizji svojega sveta, so zatopljeni v čas, kjer bodo na novo zaživeli in doživeli lepoto svojega in našega bivanja. Kot ga je želel avtor. Pogledi ljudi, ki jih je upodabljal, so za vedno preseljeni tja onkraj, kjer živi nič in vse. V svojih delih je uresničil svetlobo teme, ki je vedno pritajeno prisotna v ozadju slikarskih podob, in svetlobo v ospredju, porajajočo upodobitve ljudi, ki jih je videl, poznal, spoznal. Prav tam je drugo sonce, ki označuje avtorjevo bistvo želje po večnem bivanju. Ta je njegova osebnost, ki je vedno pričakovala novo in boljše bivanje.”
Kustos še dodaja, da je Tisnikar spoznal notranje in zunanje sonce: “Zunanje bo minilo in mineva vsak dan. Notranje nikoli. Ali je prebival sam? Samo svetloba lune vsebuje željo Jožeta Tisnikarja. Brez nasilja in z neskončnim upanjem. S pretanjenim sijem, ki je komaj viden.” Bašin poudarja, da Tisnikarjeva umetnost nikakor ni temačna, temna, turobna ali žalujoča. “Njegove likovne podobe so žive. Prihajajo ter hkrati odhajajo. Take je ustvaril v petdesetih letih prejšnjega stoletja za danes. Morda za jutri? Za današnje jutro?” se v spremnem zapisu še sprašuje Bašin.
MAKSIMILJANA IPAVEC
