Uro in pol plesa do poljuba

KOPER > Ameriški dramatik in igralec Adam Szymkowicz (1977) je Živce (Nerve) napisal pred enajstimi leti, prvič pa so igro uprizorili leto kasneje v New Yorku. Katja Pegan se je za uprizoritev njegovega dela odločila, ker po njeni oceni odpira aktualno temo: “Generacija srednjih let se bori za svoje otroke, za ekologijo, za družino, za živali, v vseh teh svojih bojih pa se je pripravljena nečemu odpovedati. In to je največkrat partnerstvo, ki je zelo pomemben segment našega odraslega življenja. Da v srednjih letih vstopiš v nov odnos, potrebuješ ogromno poguma. In prav o tem govori ta igra.”

Szymkowicz v Živcih med drugim zapiše, da se prihodnost odnosa nekega para skriva v poljubu. A kje se lahko samski ljudje srednjih let srečajo?

Susan in Elliot, ne več rosno mlada in vsak s svojo prtljago razočaranj v odnosih, se spoznata v spletni klepetalnici. Tam svoj odnos tudi živita. Ko se prvič srečata iz oči v oči, pa se začne ples notranjih strahov; predvsem bojazni pred bližino in zbliževanjem.

Predstava Živci je nastala v sodelovanju s Kulturnim društvom Simba iz Škofje Loke. Szymkowiczevo besedilo je prevedla Urška Sajko, za scenografijo sta poleg režiserke poskrbela še Jaka Ivanc in Franc Kramperšek, kostumografinja je Mateja Čibej, za zvok je poskrbel Mirko Vuksanović, koreograf je Miha Krušič, svetlobo je oblikoval Jaka Varmuž, asistentka režije je Zala Sajko, asistentka kostumografinje pa Anja Ukovič. Na zvočnem posnetku slišimo še igralca Mojco Fatur in Jožefa Ropošo.

Jure Ivanušič pravi, da je Szymkowiczevo delo prebral kot tekst, ki govori o sestopu iz virtualnega v realni svet: “Elliotu in Susan se na prvem zmenku ideali seveda porušijo. Da se lahko zbližata, morata brezkompromisno pogledati vase. Privlačita se, drug do drugega imata pričakovanja in dialog med njima - pogovor med strahovi, razočaranji, upi -, je kot ples.” Ples, ki ju po uri in pol naposled pripelje do tistega, česar si oba želita, a se obenem tudi zelo bojita: do poljuba.

Elliot je po Ivanušičevih besedah sicer zelo samozavesten, a vseeno v sebi zelo negotov, in prav ta večplastnost je bila za igralca pri oblikovanju te vloge najzahtevnejše.

Susan je, drugače kakor Elliot, zelo negotova. Da se lahko z njim zbliža, se mora soočiti sama s seboj in s svojimi strahovi. Teh pa ni malo; kabaretna plesalka in pevka na odru deluje vehementno in samozavestno, a s seboj nosi dediščino prejšnjih ne preveč srečnih razmerij, zaradi česar je plaha in nesamozavestna. “Zelo si želi ljubezni in zdravega odnosa, obenem pa se boji, da tega ni sposobna. Mislim, da je ključ njenega problema premajhna samozavest in slaba samopodoba. Zato je begala iz ene nesrečne zveze v drugo, nekatere so bile tudi nasilne,” o liku, ki ga igra, pove Lara Jankovič in doda, da Susan rešuje želja po ljubezni in normalnosti. “Živimo v družbi, v kateri je bolj normalno to, da nosimo maske, kot da si priznamo, da se bojimo, da nas je strah, da smo ranljivi.”

Predstavo v gledališču napovedujejo kot “živčno komedijo s petjem in plesom”, a kot pravi Jure Ivanušič, v Živcih ni veliko smešnega: “Je pa v predstavi dosti komičnega. A ne gre za situacijsko komiko, ampak za življenjsko, bizarno, nepričakovano, za komiko nezmožnosti komunikacije, priznavanja svojih napak in nezmožnosti odstopanja od svojih pričakovanj oziroma sklepanja kompromisov s partnerjem.”

MAKSIMILJANA IPAVEC