Usta, polna očitkov - in žebljev
Z uprizoritvijo italijanske drame Kraljica mati se režiser Damir Zlatar Frey vrača v slovensko gledališče, ki ga je zaznamoval že pred tremi desetletji. V predstavi, ki jo bodo na 25. Primorskem poletnem festivalu premierno uprizorili prihodnjo sredo ob 21.30 v koprskem gledališču in jo ponovili še v četrtek, bosta nastopila vrhunska gostujoča igralca: Nataša Barbara Gračner, sicer prvakinja ljubljanske Drame, in dober znanec koprskega občinstva Aleš Valič.
KOPER > Damir Zlatar Frey (1954), režiser, koreograf in scenograf iz Umaga, je leta 1986 ustanovil gledališče Koreodrama Ljubljana in z njim pomembno sooblikoval slovenski teater. “Tega mojstra smo že presneto pogrešali na slovenskem odru,” je včeraj v koprskem teatru dejal Peter Srpčič, direktor koprodukcijskega Mestnega gledališča Ptuj.
Frey je na Primorskem poletnem festivalu že leta 1999 režiral Bettijev Zločin na kozjem otoku in tudi tokrat segel po italijanski drami - Kraljico mater (Regina Madre) je leta 1984 napisal Manlio Santanelli. Neapeljčan, ki je letos dopolnil 80 let, je po izobrazbi pravnik in se je sprva uveljavil kot radijski in televizijski scenarist. Uspešna drama, ki jo je za koprski krst prevedel domačin Gašper Malej, pa bo “zaradi tehničnih zahtev” zaživela v gledališki dvorani, ne na muzejskem vrtu, kamor so jo nameravali postaviti sprva, je včeraj na predstavitvi pojasnila direktorica Gledališča Koper Katja Pegan.
V globino, v bolečino
Kraljica mati je po besedah dramaturga Roka Andresa še kako dobrodošla, saj slovenska gledališča na repertoar preredko uvrščajo sodobno italijansko dramatiko. Santanellijeva drama - njegova prva na slovenskem odru - prikazuje sina, ki se vrne k materi, kar sproži vrsto zapletov in prepirov.
V dokaj klasično napisani drami je režiser našel marsikaj. “Predstavili so mi jo kot komedijo, a me je ob prvem branju silno pretresla,” se spominja Frey. “Starejši kot sem, bolj me zanima, kakšna stiska žene umetnika. Kraljico mater uvrščam v posebno družino - med drame bolečine. Za režijo sem pa se naposled odločil, ko sem videl, da bom delal z vrhunskima, 'mercedes' igralcema.”
Nataša Barbara Gračner prvič sodeluje tako s koprskim in ptujskim gledališčem kakor tudi s Freyem, v primorskem prostoru pa postaja dobra znanka - letos je v tržaškem teatru že nastopila v slovenski praizvedbi Handkejeve igre Lepi dnevi v Aranjuezu. “V Trstu igram z Ivom Banom, zdaj pa me čaka še duel z Alešem Valičem, s katerim sem prav tako velikokrat nastopila, a nikoli v takšni močni zgodbi, ki se vrši le med nama.”
Veseli jo tudi delo s slovitim režiserjem: “Vedela sem, da bo naporno, saj naju povezuje seganje v globine. Površnost in površinskost me ne zanimata ne kot gledalko ne kot ustvarjalko.”
Vloga matere je sanjska, pravi, primerna za zrelo igralko. Zanimivo, da bo mater 14 let starejšega Aleša Valiča. “To ogromno pove o poti, ki jo je ubral režiser,” se nasmehne igralka. “Zelo mi ustreza tudi, kako Damir vodi igralca. Rekel mi je: 'Predstavljaj si slike svojega življenja, ki bežijo mimo tebe. Oziroma: da imaš usta polna žebljev, nenadoma pa je pred tabo magnet. Tako mora to priti iz tebe!' Tak napotek mi odpre neskončno asociativno polje, v katerem lahko plavam - in plavam v lavi. Je vrela, seveda, kar je smiselno, saj predstava prikazuje eksploziven odnos med bolno, pošastno žensko - nisem še igrala tako grozne osebe - in njenim emotivno invalidnim sinom.”
Žal je zelo sodobna
“Prvič? Nikakor!” odkima Aleš Valič, ki je s Freyem že sodeloval, prvič leta 1989, v Koreodrami, pri zelo uspešni uprizoritvi Genetovih Služkinj. “Na trenutke me je študij nove drame zaradi procesa dela spomnil na Služkinji,” pravi. “Soglašam z oceno, da je Kraljica mati melodramski tekst, že med branjem pa sem začutil tudi, da ga je napisal človek, ki se je ukvarjal s televizijo. Opazil sem zvestobo nekaterim televizijskim zakonitostim, denimo temu, da se mora vsakih pet minut zgoditi nekaj, kar zgodbo pelje naprej. Pod zgornjo plastjo so se tudi meni odkrile intimne reči, zapisane neverjetno subtilno. Moja vloga je res otrok, ki je žrtev matere - a kaj se skriva za tem, kako sta ga zaznamovala močna mati in šibek oče, ki je kmalu umrl? Avtor je to le nakazal, pri gradnji vloge pa moram seči v domišljijo. Tudi pri sinu pride do izbruha agresije po materinem vzorcu, zaman skuša osmisliti svoje življenje, opazna pa je tudi velika nemoč. Zaradi vsega tega sta vlogi izjemno sodobni - pomislimo samo, kaj se danes dogaja mladim, ki imajo občutek brezperspektivnosti.”
Pri predstavi sodelujejo še oblikovalec svetlobe Jaka Varmuž, Tina Dobrajc, ki je režiserju asistirala pri scenografiji in kostumografiji, medtem ko sta mu pri režiji Rok Andres in Renata Vidič. Za videoanimacijo je poskrbela Noemi Zonta, pri scenografiji je sodeloval še Mito Gegič, lektorica je Barbara Rogelj. Gostujoči ustvarjalci so pohvalili majhen, a zelo profesionalen kolektiv gledališča, kjer bo predstava živela še v prihodnji sezoni - kakor bo tudi na Ptuju.
