Utrip predvečerov 26. Vilenice
Ducat avtorjev, pet krajev na Primorskem - trije tostran, dva onkraj meje - in večer prešit s sedmimi jeziki. Tako bi lahko na kratko opisali vezno nit literarnih srečanj, ki so predsinočnjim, večer pred slovesnim odprtjem, občinstvu ponesla duh 26. mednarodnega literarnega festivala Vilenica.
>BILJE, GORICA, KOPER, SEŽANA, TRST >Vileniški književni festival je v četrt stoletja ustvaril podobo, ki je vidna in prepoznana v širšem evropskem prostoru. Ta konglomerat je svojevrsten organizem: meje Srednje Evrope niso nikjer tako širne kot prav tu, jeziki so vsakokrat znova prepletejo, in če se izrazimo nekoliko pesniško, je edini potni list, ki tod šteje, pisava.
Slogan letošnje Vilenice Beri me v živo je zaživel že na predvečer uradnega odprtja festivala: literarna branja in srečanja z avtorji so se zvrstila v osmih krajih. Vileniški prapor besed je tako vihral v Mariboru, Celju, Ljubljani, najbolj močno pa seveda pa doma, na Primorskem.
Premikanje v koncentričnih krogih
V Kulturnem društvu Negovan Nemec v Biljah so gostili pesnika in esejista Aleša Debeljaka. Spraševalec pod murvo je bil filozof Mirt Komel, izhodišče pogovora pa mediteranski prostor kot prostor navdiha za pesnjenje. Debeljak, ki se dvakrat na leto odpravi v Piran, si tam najame sobico ter si vzame pravico do hrepenenja, pravi, da prostor, kjer je jasnina pogosta, zanj ne pomeni le okna v svet, pač pa tudi zavedanje, da posameznik živi v koncentričnih krogih identitete. Te kroge pa sestavljajo skupnosti, kot so soseska, četrt, mesto, regija, država, narod, kulturni prostor … Zato Goričan ni le Goričan ampak tudi Primorec in Primorec je tudi Slovenec in Slovenec tudi Mediteranec in Mediteranec tudi Evropejec in svetovljan in sploh del človeštva. To so koncentrični krogi identitet, pravi Debeljak, ki dopuščajo plastenje, mnogoterost identitet, ne zgolj ene same.
Mnogoterosti se je dotaknil tudi, ko je bilo govora o Balkanu oziroma njegovi zadnji knjigi Balkanska brv. Pravi, da je bila mnogoterost ključna v SFRJ kot bratstvo in enotnost, spominja pa tudi na strukturo Evropske unije. “Enotnost v različnosti. A to je tako zmuzljiv pojem, kot je bilo zmuzljivo bratstvo in enotnost. Zakaj? Ker je to zgolj ekran, na katerega projeciramo lastne frustracije, interese. Od tu je lažje zdrsniti v čevlje nacionalizma kot obleči plašč multikulturalizma.”
Zato, je zaključil Debeljak, moramo paziti, da ideja naroda ne dobi velike začetnice, kajti kaj kmalu se lahko spremeni v etnični šovinizem, ki bi se ga morali vsi bati, a ne le bati, aktivno bi ga morali preganjati.
Najlepše poezije še nismo napisali
Predvečer Vilenice v Gorici je postregel s slovensko rimano besedo Aleksandra Peršolje ter z italijansko kratko poezijo Francesca Tomade. Prijetno neformalno druženje na dvorišču KB centra je povezoval Alberto Princis, ki je v svojem uvodnem nagovoru navedel namen in pomen tako velikega in obsežnega mednarodnega literarnega festivala, kot je Vilenica ter opredelil vrednost literature, s katero se lahko borimo proti svetovnemu barbarstvu.
Aleksander Peršolja, ki je bil tudi med ustanovnimi člani festivala Vilenica, je za tokratno branje izbral svoje pesmi iz najnovejše zbirke Proti robu, posvečene slikarju Silvestru Komelu. Prav ilustracije slednjega se v letos izdani knjigi prepletajo s poezijo, katere osrednje gibalo je umeščanje v prostor in iskanje barv. Bric, ki je sicer preseljen na Kras, se v svojih pesmih sprašuje o človeškem obstoju in njegovem bistvu, italijanske prevode Jolke Milič pa je ob tem bral Alberto Princis.
Furlan Francesco Tomada, ki živi in dela v Gorici, je prebral nekaj svojih starejših in tudi novejših del. Njegova kratka poezija, kot jo je sam poimenoval, pripoveduje vsakdanje zgodbe iz njegove preteklosti, v katerih opisuje svojo družino, spomine in občutke ob določenih dogodkih. V svojih prvoosebnih pripovednih pesmih ni uporabljal veliko rime, zato tudi ritmika ni bila izrazita. Prevode Miličeve je interpretiral Jurij Paljk, odgovorni urednik Novega glasa in pesnik, tudi velik podpornik dogodka. Za jazz glasbene vložke sta tokrat poskrbela pevka Kristina Frandolič ob spremljavi zvokov električne kitare.
Kaj je resničnost?
Med gostoma koprskega predvečera, Stanko Hrastelj in Mirceom Cartarescujem, nagrajencem letošnje Vilenice, je mogoče hitro najti vezni člen. Čeprav se generacijsko, stilistično, vsebinsko ter seveda jezikovno razlikujeta, sta si v temeljni potezi podobna. Oba sta namreč v svet literature stopila prek poezije, proza se jima je, vsakemu na svoj način, zgodila sama od sebe. In ko se morata predstaviti, se vselej zatečeta k tistemu, kar ju je v literaturo injiciralo - zato rečeta, da sta pesnika.
Beseda, ki jo je v različnih jezikovnih meandrih med gosti vodila Vesna Humar, odgovorna urednica našega časopisa, se je seveda dotaknila tudi prostora, iz katerega vznika književnost. Cartarescujevo v mnogočem določajo sanje. Z njimi se na različne načine ukvarja že desetletja, in jih vestno in natančno beleži v svoj dnevnik. Med sanjami in resničnostjo ne razlikuje: “Zame je to ena in ista širna realnost, ki prehaja med različnimi svetovi in prenika. Sanje so zame mnogo več od tistega, kar se nam dogaja med spanjem. So vse, kar počnem, pravzaprav.” In tudi zato, je občinstvu zaupal Aleš Mustar, prevajalec Nostalgije, doslej edinega Cartarescujevega dela v slovenščini, je bilo prevajanje izjemno in zahtevno.
Stanka Hrastelj, ki se ji po lastnih besedah zadnje čase poezija izpisuje kot proza, si je vprašanje, kaj sploh je resničnost, zastavila tudi sama. In občinstvu, zbranem v atriju koprske televizije, slikovito odgovorila, da je stik med avtorjem in njegovo literarno izpovedjo, izjemno intenzivna reč. “Ne moreš se mu izogniti, ko se ti zgodi. Kako imenovati prostor tega srečanja? Katera realnost je to? Zdi se mi, da jo čutijo poeti, norci in zaljubljenci.”
Koprski predvečer Vilenice pa je imel še dve dimenziji, umetniško besedo in glasbo: odlomke iz del obeh gostov je interpretirala Sonja Polanc, večer pa je začel in sklenil zven violine Vlada Batiste.
Štiriperesna deteljica
Kraški del predvečera Vilenice se je zgodil v Kosovelovem domu v Sežani. V sodelovanju z Združenjem književnikov Primorske je večer povezovala njegova predsednica Magdalena Svetina Terčon. V pogovoru in na literarnem branju so se predstavili Ognjen Spahić iz Črne gore ter Vesna Lemaić, Stojan Ržek in Patricija Sosič.
“Današnjo štiriperesno deteljico lahko razdelimo na dva pola. Dva lističa predstavljata prozo, dva poezijo, dva predstavljata tujost, dva pa domačnost,” je povezovalka predstavila udeležence. Gost iz Črne gore je dobitnik letošnje vileniške pisateljske štipendije SEP. “Plačano trimesečno bivanje v tujini bom opravil nekje na jugu Evrope, najverjetneje v Italiji. Ta projekt, ki ga bom uresničil naslednje leto, vključuje pisanje štirih novel na temo življenja v bivši Jugoslaviji, vsaka bo imela v ospredju eno značajsko osebnost,” je Spahić nakazal, kaj bo naredil z nagrado. Rojen leta 1977 je romanopisec in esejist. Mednarodno je postal znan po večkrat nagrajenem romanu Hansenovi otroci (2004, lani preveden tudi v slovenščino), kjer so glavni igralci gobavci. Kraškim ljubiteljem lepe besede pa se je prikupil z izjavo, da mu ležerni črnogoski stil življenja in ustvarjanja ustreza. Saj: “Kje pa še obstaja država, kjer si za pitje kave lahko vzameš dve uri.”
Nominiranka za štipendijo Vesna Lemaić (1981) iz Ljubljane se je po večkrat nagrajenem prvencu Popularne zgodbe (2008) v domačem literarnem svetu že dodobra uveljavila, nazadnje lani z romanom Odlagališče. “Sodobno družbeno življenje me navdaja z agresijo, zato sem prizorišče preselila med brezpravne, na odlagališče elektronike v tretjem svetu” je povedala.
Primorce sta zastopala Izolanka in Postojnčan. Sosičeva je izdala prvo samostojno pesniško zbirko Na sipinah v letu 2007, trenutno pa, poleg romana, pripravlja drugo samostojno pesniško zbirko Srce sredi kaosa. Ržek je doslej izdal tri pesniške zbirke, prvo Dolge poezije v letu 1988, poleg pisane besede pa mu je umetniški izziv v likovnem ustvarjanju.
Vampirizem zahoda
Letošnja Vilenica se je v torek na njen predvečer prvič predstavila tudi v Trstu. Trije mladi pisatelji z območja nekdanje Jugoslavije, dobitniki nagradnih štipendij, ki jih od leta 2006 mladim ustvarjalcem podeljuje Srednjeevropska pobuda, so prebirali odlomke iz svojih del in odgovarjali na vprašanja Patrizie Vascotto (Skupina 85).
Goce Smilevski (1975) iz Makedonije (nagradno štipendijo je dobil leta 2006) je pripovedoval zgodbo o Freudovi sestri, ki je njen slavni brat ni uvrstil na seznam družinskih članov, ki so jim nacisti dovolili zapustiti rajh. Vprašanje, zakaj jo je “pozabil”, je vprašanje za psihoanalitika. Tudi Evropska unija je zapustila Balkan, a ne ve zakaj? Je tudi Evropa zrela za psihoanalizo?
Dragan Radovančević (1979) iz Srbije (nagradno štipendijo je dobil leta 2009), je na Dunaju s pomočjo literature preučeval spolno identiteto ljudi. In kaj je ugotovil? Da se homoseksualcem v Avstriji godi veliko bolje kot v Srbiji. Nič novega. Tu morajo po ulici hoditi v majici z napisom: “Ta oseba je pod videonadzorom”. Ko je govoril o prihodnosti svoje države, je dejal: “Na prihodnjih volitvah bodo zmagali utranacionalisti.” In dodal, da je Srbijo obsedla patriotska norost in da je nacionalizem tudi v literaturi mainstream.
Maja Hrgović (1980) s Hrvaške raziskuje usode žensk iz vzhodne Evrope. “Pred desetletji so v delovnih migracijah na zahod prevladovali moški, danes ženske.” Posledice za družbo, od koder prihajajo, so katastrofalne. “Samo v Romuniji brez staršev odrašča 300.000 otrok.” Ženske se razdajajo starim ljudem na zahodu, zanemarjajo pa lastne otroke. V kaj se lahko to razvije? To je večna zgodba o izkoriščanju, ki spreminja obliko, a je v svojem bistvu vselej ista.
KF, AC, MI, BM, RŠ
