V areni življenja, seveda z leico
Ne, studijsko fotografiranje ga ni zanimalo, vse življenje je raje lovil nepredvidljive trenutke, bil je pristen kronist svoje dobe in nemalokrat je stal v areni življenja, kajpada s svojo leico v rokah. V Muzeju novejše zgodovine na robu ljubljanskega parka Tivoli je na ogled velika razstava fotografij, ki jih je posnel Edi Šelhaus. Mojster bi 15. avgusta dopolnil 100 let.
LJUBLJANA > Na razstavi seveda ne manjka niti partizanska izvidnica v belem, fotografirana na Babnem polju pozimi leta 1944, eden najznamenitejših posnetkov Edija Šelhausa (1919-2011). “Spokojnost zimske idile preseka realnost vojne, nevarnosti, smrti. Še po 75 letih fotografija opazovalca ne pušča ravnodušnega in ne brez vprašanj,” v bogatem spremnem katalogu piše dr. Kaja Širok, direktorica muzeja, ki mu je fotograf leta 2000 podaril svoj obsežen povojni fotografski opus, približno 150.000 originalnih negativov in diapozitivov. Fond je v Muzej prihajal postopoma, v letih 2001-2012 se je zvrstilo sedem tematskih razstav, zdaj pa jih krona velika retrospektivna, na ogled od 19. maja do 29. septembra.
Najraje je imel živali
Šelhaus, rojen v Podkraju nad Vipavo, je otroštvo preživel v Trstu in že takrat držal fotoaparat, saj sta bila fotografa tako mati Julijana kakor oče Janko. Družina se je pred fašizmom umaknila v Jugoslavijo, med vojno je šel Edi Šelhaus v partizane, seveda s fotoaparatom, leta 1948 je za prvi slovenski celovečerec Na svoji zemlji posnel Trst, poročal je za časopise Primorski dnevnik, L'Unità, Il Lavoratore, Tovariš in Slovenski poročevalec, pozneje Delo. Raziskoval je usode zavezniških letalcev, ki so med vojno pristali v naši deželi, in dokler je mogel, se je naokrog potepal s svojo leico, v objektiv lovil vse mogoče, od zvezdnikov do običajnih smrtnikov in seveda živali, ki smo mu bile najljubše. O njih je želel še pisati, je julija 2010 povedal na predstavitvi svoje nove knjige Fotoreporterjev obračun, izdane pri založbi Sanje. A je slabo leto zatem umrl.
Slavni in vsi drugi
Fotograf je življenje enačil s srečo, dočakal 91 let in nam zapustil izjemen opus, o katerem v muzejskih sobanah priča pregledna razstava: tu so partizani, Tito, osvobojeni Trst, Gorica, Ljubljana, zavezniki, ki jugoslovanski oblasti predajajo domobranskega generala Leona Rupnika, zamejska dekleta v narodnih nošah, kopalci v Križu, zborovanje in povorka enotnih sindikatov v Trstu, vrsta domačih in tujih umetnikov, Veno Pilon, Jože Tisnikar, Fran Saleški Finžgar, Arthur Miller, Jean Paul Sartre, Edvard Kocbek, Boris Pahor, Louis Armstrong, Frane Milčinski - Ježek, Marjana Deržaj, Stane Sever, Miha Baloh, Boštjan Hladnik, tu so športniki ... In seveda mnogi, ki samo po fotografovi zaslugi pred nami živijo še danes, ujeti v davno minulih trenutkih.
V muzeju so na ogled še dokumenti, nagrade, fotoaparat ... Prisluhniti je mogoče Šelhausovim pripovedim na zvočnih posnetkih in v filmu Jurija GrudnaEdi Šelhaus - Bil sem zraven, o mojstrovem delu pa poleg kustosinje Jožice Šparovec v katalogu pišejo še Meta Krese, Vitka Kolar in Nace Bizilj, fotoreporterjevo življenje in delo na Tržaškem pa bralcu - in seveda gledalcu - temeljito predstavijo Franc Fabec, Jurij Gruden in Marta Ivašič.
