V Avditoriju je Gal Gjurin odškrnil vrata v svojo ploščo Duša in telo
“Ali drži, da Primorci sprašujete, kako dolg bo koncert?” je brez mikrofona skrajno resno Gal Gjurin vprašal občinstvo portoroškega Avditorija na začetku sobotnega koncerta. Le tretjinsko zasedena dvorana zasedbe namreč ni odvrnila od namere prirediti nepozabno glasbeno doživetje, saj je bil čas, kot pravi Gjurin v svoji skladbi, na njihovi strani. In na strani poslušalcev.
PORTOROŽ > Tipično primorskega fenomena, kot je povpraševanje po dolžini koncerta poimenoval Gal Gjurin, so se namreč lotili z glasno izrečeno mislijo, da bodo na odru toliko časa, kolikor bo vsem skupaj prijalo. “A v uri in deset minut, kot je nekje pisalo, se mi šele dobro ogrejemo,” je občinstvo nasmejal gostitelj, čeprav je mislil, kar je kasneje tudi dokazal, povsem resno.
Multiinstrumentalist, skladatelj, pesnik, pevec, producent in zdaj tudi založnik (svojo novo ploščo bo izdal kar pri svoji založbi Had) je s svojo zasedbo v Portorož prispel v okviru turneje Duša in telo, na kateri predstavlja istoimensko ploščo. Njen izid pa je moral nekoliko zamakniti zaradi jesenskih poplav, ki so zalile tudi njegov ljubljanski studio. Tudi zato je koncert v skoraj poltretji uri preletel predvsem vse tri doslejšnje plošče - Med moškim in žensko z zasedbo Olivija (2004), Fetiš (2006) in Srce (2009).
A tisto, kar Gjurina umešča med najkakovostnejše in najinventivnejše domače glasbene ustvarjalce, je tudi sposobnost preobrazbe svojih skladb v nove zvočne podobe, kar je v praksi prikazal že z uvodno Čas bo na moji strani, ki jo je sicer v zvočno bogat plašč odeto na plošči Srce tokrat slekel v akustično “kombinežo” in jo pospremil samo z akustično kitaro in violino, na kateri je celoten koncert s svojimi izvrstnimi vložki zaznamoval Matija Krečič. Sledile so še Pridi sem z Gjurinom na klavirju,Matevžem Šaleharjem - Hamom na akustični kitari in Domnom Gracejem na trobenti ter znana Dva, ki ležita, ko je oder zavzela celotna zasedba - še basist Matej Tekavčič, bobnar Gašper Peršelj in Denis Horvat - Duki na hammond orglah in rhodes klaviaturah.
Na odru so galopirali tudi Črni konji, ena boljših skladb z lanske Eme, ki jo je v prepričljivo cockerjevski maniri odpel Hamo, sledila pa je še njegova priredba nežne I Hope She'll Be Happier, za katero pravijo, da tudi sicer zveni vsakič drugače. V Ko ljubim, ne ljubim sta občinstvo razvnela dialog trobil, za katera je poprijel tudi Gal, in dialog klavirja in violine. Aa za pravi dvig temperature je poskrbel šele najtoplejši glas teh hladnih časov, tisti Severe Gjurin, ki je paradoksalno zapela uspešnico Ledena iz časov, ko sta z bratom sodelovala v zasedbi Olivija.
Z Galom za klavirjem je ušesa božala še zmagovalka festivala šansona Brez sramu in brez strahu, pa še njun duet v bluesu Trouble in mind. In ko je bila dobra ura že preč, je prišla na vrsto še nova plošča, ki sta jo napovedala najprej dva instrumentala, močno prežeta s klasično glasbo, celo elementi baroka, a obenem z lahkotnostjo in zasvajajočo melodiko, ki jo je odlično sprejelo tudi navdušeno občinstvo.
Sledili sta še skladba Daleč, bodoča pop - rock uspešnica, ki ji ob izjemno poslušljivi melodiji nekaj prepričljivosti odvzema deloma preveč klišejski refren /nikomur ne daj svojih sanj, saj veš, da še rad te imam/, in skladba Duša in srce v koncertni različici s polnejšim aranžmajem, a skorajda povsem brez besedila. Zatem so prišle glasbene želje in prva, najsamoumevnejša prošnja - Kadar sva sama s Severo, pa Srce, pa Fužinski blues, ki je zvenel, kot bi ga zapeli Mehičani, pa skladba v tunguzščini oziroma gjurinščini s soudeležbo občinstva, pa na novo prirejena Poglej ven, dežuje in vrhunec z uspešnico Kaj vse bi dal, ki jo je Gal na akustični kitari ob pomoči violinista odpel kar med občinstvom, natančneje, zapel jo je prav pred poslušalko, ki si jo je poprej glasno zaželela.
S stoječimi ovacijami si je občinstvo prislužilo še balado Spet je večer, ki jo je ob Galovi klavirski spremljavi zapela Severa. Kaj več s plošče Duša in telo pa bo očitno na vrsti takrat, ko bo ugledala luč sveta. Morda že 15. aprila v kulturnem domu v Novi Gorici.
MAJA PERTIČ GOMBAČ
