Podpisniki peticije: “V berilu bi dobil mesto, ki mu pripada”
Boris Pahor, ki je prejšnji ponedeljek dopolnil 106 let, s svojimi knjigami sodi med obvezne avtorje četrtega letnika gimnazij in srednjih šol, poudarjajo podpisniki spletne peticije.
TRST > Boris Pahor je zadnja leta vse bolj čaščen, ob visokih jubilejih se mu klanjajo celo državni vrhovi in direktorica Javne agencije za knjigo Renata Zamida je letos dejala, da Pahor “marsikje v tujini velja za poosebljenje književne ustvarjalnosti v Sloveniji, pri nas pa za poosebljenje narodnega ponosa”, navajajo pobudniki peticije, literati in profesorji slovenščine Primož Sturman, David Bandelj, Nejc Rožman Ivančič. Zlasti jih moti, da Pahor in njegova dela niso uvrščeni med obvezno čtivo za četrti letnik slovenskih gimnazij in srednjih šol: “Verjamemo sicer, da mu učitelji in učiteljice slovenščine med maturitetnimi pripravami izkazujejo pozornost, ki si jo avtor zasluži. Z njegovo uvrstitvijo med obvezne avtorje pa bi ga slovenska javnost in družba še dodatno počastili in mu končno tudi formalno dodelili mesto, ki mu v slovenski književnosti pripada.”
Ministrstvu za izobraževanje, znanost in šport predlagajo, da “se ob posodabljanju učnega načrta za slovenščino za četrti letnik gimnazij in srednjih šol (obstoječi je iz šolskega leta 2008/2009) Borisa Pahorja in odlomek iz kakega njegovega dela (Mesto v zalivu, Nekropola, Spopad s pomladjo, Zatemnitev, Grmada v pristanu itd.) uvrsti med obvezno čtivo.”
Že več kot 350 podpisov
Do sinoči se je pod peticijo zvrstilo več kot 350 podpisov. Podprli so jo tudi Jurij Paljk, Lidija Dimkovska, Jasna Merkù, Katarina Šalamun, Aleš Berger, Marko Sosič, Dušan Jelinčič, Vesna Mikolič, Lucija Čok, Kaja Širok, Veronika Simoniti, Maja Bavdaž Gross, Milena Mileva Blažić, Marija Pirjevec, Nataša Konc Lorenzutti, Petra Grassi, Ahmed Burić, Velibor Čolić ...
Od malega naroda do svetovne veljave
“Opus Borisa Pahorja predstavlja literarno pričevanje zgodovine celotnega 20. stoletja, skozi katero se je krojila usoda Evrope in vseh Slovencev vse do osamosvojitve,” poudarja Tatjana Rojc, literarna zgodovinarka in senatorka v italijanskem parlamentu, avtorica več strokovnih zapisov o Pahorjevem delu. “Pri njem ne gre za poudarjanje narodne pripadnosti, ampak za osmišljanje usode pripadnika maloštevilnega naroda sredi epohalnih sprememb, strahotnih zablod in dokončne zmage. Ko spregovori o diktaturi, je njegovo pisanje univerzalno: to je doumel celotni literarni svet, zato so njegova temeljna dela prevedena v številne tuje jezike.”
Usoda posameznika, ponižanega in razžaljenega, je usoda slehernika, ugotavlja Tatjana Rojc: “Ob tem pa ne gre pozabiti, da se je Pahor s svojim opusom zapisal v zlato knjigo svetovnih avtorjev, ki pišejo o Trstu. Pahorjev je slovenski Trst. Naši italijanski someščani niso hoteli priznati, da ta Trst obstaja in ga niti osrednja Slovenija največkrat ne pozna in ne priznava. Zato je NUJNO, da se Pahorjevo delo vključi v slovenske šolske in študijske programe.”
Brez poznavanja zahodnega dela našega narodnega telesa, ki danes živi zunaj meja samostojne slovenske države, bo umanjkala zavest naše evropske razsežnosti, še opozarja: “Slovenski svet se namreč širi tudi preko Lendave, Ljubelja ali Sežane. In pri tem je temeljna vloga literature, najpristnejše in najbolj verodostojne pričevalke naše individualne in narodne biti.”
Ali bo prestal preizkus časa?
“Pobudo treh učiteljev slovenščine (dveh zamejskih in enega tumejskega) razumem predvsem kot željo dveh, ki sta tudi literarna ustvarjalca, da se na državni ravni da večje priznanje književnosti, ki je nastajala zunaj meja povojne Slovenije. To podpiram. Seveda tudi kot uradno priznanje, da sta Boris Pahor in njegovo leposlovje in njegov odnos do nacionalnosti vseslovenskega pomena,” ocenjuje dr. Zoran Božič, ki v Novi Gorici poučuje na Fakulteti za humanistiko ter Srednji ekonomski in trgovski šoli, kot raziskovalec pa preučuje prav srednješolske učbenike književnosti in njihovo spreminjaje iz dobe v dobo.
Opozarja, da v srednješolskih berilih Pahor ni povsem zamolčan: “V osrednjih berilih se je pojavil že v obdobju 1965-1975, po osamosvojitvi pa v berilih Svet književnosti in Branja. Seveda je bil ves čas prisoten v obširnih zamejskih berilih, ki so izhajala v osemdesetih in devetdesetih letih prejšnjega stoletja. Ugotavljam tudi, da gre za pobudo treh moških, ki ob tem sicer legitimnem predlogu pristajajo na škandalozno dejstvo, da po učnem načrtu za gimnazije srednješolskemu učitelju oziroma učiteljici ni treba obvezno obravnavati niti ene slovenske avtorice. Sama uvrstitev med obvezne avtorje sicer še ne pomeni, da ga bodo učitelji tudi obravnavali, saj je za obravnavo v zadnjem letniku ključno, ali je določeno besedilo uvrščeno na seznam besedil za obravnavo na ustnem delu splošne mature.”
Božič dodaja še: “Sicer pa imam za nekatere posvečene in zaprisežene podpornike Borisa Pahorja najbrž bogokletno pomisel, da je trenutna visoka literarna in tržna vrednost tega plodovitega ustvarjalca povezana predvsem z njegovim zares neverjetnim in neponovljivim ohranjanjem duševne iskrivosti in čilosti pri visoki starosti. Test časa bo čez nekaj desetletij pokazal, ali imam prav.”
