V Bežigrajski galeriji 2 risbe in slike Emerika Bernarda

LJUBLJANA > Zdi se, da je tako imenovani “neprizadeti” odnos do zunanje povrhnjice, ko skuša človek s čim večjim znakovnim zamahom dojeti njeno snovno razsežnost, vsaj z umetniškega vidika kar preveč behavioristično omejen. Na umetniškem področju namreč strogo omejeni stiki s stvarnostjo kaj malo povedo, saj enosmerna osredotočenost neustrezno odreja umetniško naravnanost do sveta in omejuje dinamične stike, so umetnikove besede povzeli na spletni strani galerije.

Čutno intenzivnejša dogajanja so po njegovem prepričanju v področju želje, kajti v njegovi afektivni strukturi so najbrž skušnje podrejene občutkom. Zato je v področju želje marsikaj odvisno od celovitega napotka, pri čemer dopolnjujejo zaznave dednosti, skustveni, osebni in socialni vpletki v nekakšnem kibernetiziranem pretoku, ki se niti ne preliva povsem navzven, v okolje, niti povsem navznoter, v psiho, marveč se staplja v celostne občutke, je umetnik še zapisal v monografiji, ki jo je izdala koprska založba Hyperion.

Kustos Miloš Bašin pa je zapisal: “Ustvaril je slikovni svet, ki je dokončen. Popoln. V svoji biti in zavedanju.”

Bernard se je rodil leta 1937 v Celju. Po šoli za oblikovanje v Ljubljani je študiral na ljubljanski Akademiji za likovno umetnost, kjer je diplomiral leta 1965 in leta 1968 končal še specialko pri profesorju Gabrijelu Stupici. Več let je bil svobodni umetnik, leta 1985 je postal docent za slikarstvo na Akademiji za likovno umetnost, kjer je bil vrsto let redni profesor. Leta 2001 je bil na Slovenski akademiji znanosti in umetnosti izvoljen za izrednega in leta 2007 za rednega člana.

Je dobitnik Župančičeve in Jakopičeve nagrade ter nagrade Prešernovega sklada. Leta 1997 pa je prejel Prešernovo nagrado za vrhunske dosežke v likovni umetnosti.

Razstava v Bežigrajski galeriji 2 bo na ogled do 27. marca.