V burji istrskega izročila
Ljudska glasba se je ohranila, ker korenini globoko v človeku, v ljudstvu, in deset let je v njenem življenju enakih naši minutki. Je pa desetletje delovanja lep uspeh za godčevsko skupino. In dober povod za zabavo s prijatelji, kakršno je v četrtek pripravila Vruja.
KOPER> V lepo zapolnjenem lokalu Circolo, na vrtu koprske Skupnosti Italijanov, je prijeten večer soustvarila šesterica praznujočih: Marino Kranjac je med prepevanjem ubiral strune kitare in mandole, pihal v mih in tako naprej, njegova žena, pevka Alenka Kranjac je tu in tam prav tako poprijela za bližnje glasbilo, najpogosteje za perilnik, ki ga iz gospodinjstva v glasbo niso bili potegnili le v Istri, marveč tudi drugje po svetu (v Ameriki in Angliji, na primer, se je uveljavil v zvrsti skiffle). Ob harmonikarju Petru Kaligariču, kitaristu Gabrijelu Križmanu, violinistu Roku Klevi Ivančiču in basistuGorastu Radojeviću so zabavo popestrili še gostje: nekdanji član, harmonikar Matija Solce, kitarist Rudi Bučar in pa godci dveh precej oddaljenih generacij: iz Tria Kras sta prišla prekaljena muzikanta in vzornika vrujevcev, Umberto Pozzari, ki je sedel za bajs, in Felice Šepić, ki je raztegoval harmoniko, zatem pa še mladi člani skupine Zingelci, ki jih je Kranjac vzgajal, ko so še obiskovali osnovno šolo.
Medtem ko je občinstvo sedelo, je po odru rajalo plesno izročilo severne Istre, prepleteno s šegavimi vižami, mednje pa se je tiho vtihotapila še kakšna balada, denimo ganljiva zgodba o lepi Vidi, katere tenkočutnost je tokrat žal nekoliko skazila močna burja živahnih pogovorov iz notranjosti bara.
No, kdo bi utegnil poreči, da sta oba, tako ljudska pesem kakor strastno razpravljanje za omizjem, avtohtona prebivalca istrskega izročila, polnokrvnega Mediterana.
ANDRAŽ GOMBAČ