V deželi, manjši kot žep, so meje povsod
Dokumentarec Brezmejno, esejistični film ceste, ki se sprehaja po meji in seže tja, kjer “se slovenščina izgublja v drugih jezikih”, je zaživel na glasbeno-filmskem koncu tedna v istrski vasici Labor, v sproščenem vzdušju, kjer ni manjkalo ne pijače ne jedače.
LABOR > Petkov koncert avtorskih solo kitar, na katerem sta nastopila Elvis Šahbaz in Luka Batista, so zaradi dežja premestili v bližnje Truške, večer zatem pa so na prostem uspešno izpeljali projekcijo Brezmejnega. Film avstrijskega scenarista in režiserja Petra Zacha je konec lanskega leta krst doživel v Berlinu. Marca je v ljubljanskem Kinodvoru krenil še na slovensko turnejo, ki ga je naposled pripeljala tudi v Istro, prav tja, kjer se filmska pripoved tako začne kakor konča.
Pred projekcijama sta zbrane na Dragotovi korti pozdravila gostitelj Bratko Bibič in producentka Nika Gričar, ki je pojasnila odločitev za projekcijo na tako neobičajnem kraju: “Na tak način film Brezmejno spet vračamo ljudem. Presodili smo, da ne bo prišel do njih, če ga bomo predvajali samo v mreži art kinov.”
Na platnu se je najprej odvrtel 28-minutni etnografski film Laborski mozaiki, ki ga je pred šestimi leti v tej slikoviti vasici na slemenu med Dragonjo in Rokavo posnel Miha Peče. Labor je bil svojčas obljudena in živahna vas, pričajo domačini. Mnogi so svojo vas zapustili in odšli s trebuhom za kruhom, zadnja leta pa jo spet poživlja vse več priseljencev.
O filmu Brezmejno bi moral zbranim v živo pripovedovati pesnik Aleš Šteger, avtor povezovalnih liričnih besedil, vendar je sporočil, da mu je pot v Istro preprečila bolezen. Spregovoril je le s platna, očem neviden. “Na začetku, ki ga ne poznam, na začetku, o katerem so mi le pripovedovali, je bil en sam brezkončni prostor. Meja mu je dala obliko,” Šteger pripoveduje skozi glas Ane Duša. “Brez meje bi bil angel ali ocean, tako pa sem človek, droben človek v drobni deželi. Moja dežela je manjša kot moj žep, zato so meje vsepovsod. Vse je meja.”
Filmsko popotovanje se prične v Zazidu, kjer pred kamero naprej stopita Dušan in Tina Bitenc, ki tam vodita hostel, zatem pa se v živahni kantini, polni Titovih fotografij, jugoslovanskega predsednika spominjata danes že pokojna Robi Švab in Branko Barič. In zadoni Bandiera rossa.
Luko Koper kot most med več tujimi deželami gledalcu predstavi Tatjana Jazbec, v gostilni na Kontovelu o čudesih globalizacije in nesmiselnosti meja razmišlja oštir Andrej Papucci, v Trstu se fašističnega nasilja spominja pisatelj Boris Pahor, o sobivanju obeh Goric in prednostih življenja ob meji pa pripovedujeta mati in hči, filmski ustvarjalki Nadja Velušček in Anja Medved. Film seže še na meje drugod po Sloveniji, po dolgih, predolgih 95 minutah pa se po opravljenem krogu vrne v Zazid. Tam Brina Vogelnik zapoje ob spremljavi skupine, v kateri igrata tudi avtorja filmske glasbe, violinistka Jelena Ždrale in basist Nino De Gleria.
“Zame obstajata samo dve nacionalnosti: ali si človek ali si mona,” na koncu pove Branko Barič. In doda: “Zakaj smo šli v Evropsko unijo? Ker smo hoteli izbrisati meje, biti vsi v Evropi. In zdaj smo v Evropi ...” še vzdihne.
ANDRAŽ GOMBAČ
