V galeriji Loža in razstavišču Monfort razstavlja Vladimir Makuc
Ustvarjalnost Vladimirja Makuca je v zadnjem desetletju (spet) našla navdih v Istri. V Obalnih galerijah ta del njegovega opusa prvič celovito predstavljajo na razstavi Makučeve etude: v galeriji Loža so na ogled trije ciklusi mojstrovih del na papirju, v razstavišču Monfort pa slike in skulpture. Tamkajšnjo postavitev je zasnoval kipar Mirsad Begić.
KOPER, PORTOROŽ>Vladimir Makuc (1925), po rodu Solkanec, ki že desetletja živi in dela v Ljubljani, je v zadnjih desetih letih večkrat ustvarjal v slovenski Istri: leta 2000 se udeleži Telekomovih mednarodnih slikarskih tednov, dve leti kasneje se prvič pridruži Mednarodni likovni delavnici v Abitantih, kamor se vrne tudi leta 2003. Istega leta ga povabijo na Mednarodni kiparski simpozij Forma Viva v Seči, leta 2005 pa na Leri ustvarja v sklopu Multimedijske delavnice Genius Loci. Kot pravi, je takrat v njegov opus vstopila drugačna Istra, kot ga je v veliki meri zaznamovala dotlej. Makučeva umetnost bi bila namreč zagotovo drugačna, če se v 50. in 60. letih ne bi srečal z istrskim srednjeveškim slikarstvom in posledično tudi z istrsko pokrajino in ljudmi. Za Narodno galerijo je namreč leta 1949 kopiral freske Mrtvaškega plesa v cerkvi sv. Marije na Škrilju pri Beramu, v poletnih mesecih leta 1960 pa še freske v Hrastovljah.
Izbor Makučevih del bo konec novembra predstavljen v Cankarjevem domu Ljubljana, ki je tudi partner pri projektu Makučeve etude. Monografska publikacija o razstavi, v kateri bodo objavljeni zapisi vseh treh kustosov, pa bo izšla predvidoma konec oktobra.
Izkušnja restavratorja oziroma kopista je Makučevo ustvarjalnost zaznamovala formalno in vsebinsko. Motivno je takrat vanj stopil svet, ki se iz njegovega ustvarjalnega obnebja pravzaprav ni umaknil nikoli - istrsko-kraška pokrajina, motivi voličkov, petelina, ptice, ženske. Takrat se je oblikoval njegov subtilen, izrazito liričen in samosvoj likovni izraz.
Brez te predzgodbe bi bilo nemogoče razumeti Makučeva dela zadnjega desetletja. Večina skulptur, slik in del na papirju je motivno povezana z okoljem solin in njihovimi prebivalci - zlasti pticami, ob teh pa se kot motiv pojavlja tudi sonce. “Prav s ciklusom 'Vrh sonca sije soncev cela čeda', pri katerem si glede naslova pomaga s Prešernom, Makuc aludira na srečanje s hrastovskimi freskami. To ikonografijo v zadnjih letih oživlja tako v delih na papirju kot tudi v oljih. Tako lahko rečemo, da se zgodba nadaljuje oziroma prepleta. Tudi napis kozmos, ki ga izpiše v svoji maniri, torej v zrcalni podobi pismenk, spominja na grafite in zapise iz Hrastovelj. Vse to se dogaja v slikarjevem mikrokozmosu, ta pa želi zaobjeti makrokozmos - ozvezdja, osončja. Ta kozmos v kotu slikovnega polja motri avtorjeva lastna podoba. Prav ta drobna samoupodobitev je na postavitvi v Monfortu osrednja zvezda vodnica,” pojasnjuje Breda Ilich Klančnik, ki je poleg Nives Marvin in Andreja Medveda kustosinja razstave.
Slednji Makuca dojema kot poeta: “Makučeva risba je vezana na živalski svet, na praoblike ptic. Tu je poetičnost tako očitna, da lahko govorimo o Makucu - pesniku. Slika je sicer nema substanca, a Makučeve imajo glas. Govorijo z odsotnim zvokom na njih upodobljenega.”
Portoroško postavitev Makučevih slik in skulptur zaznamuje avtorska interpretacija Mirsada Begića: “Večina Makuca pozna po ikonografiji njegovih del, sam pa sem želel, da bi gledalec začutil snov, material, ki ga Makuc uporablja,” je svojo zamisel predstavil kipar.Iz Makučevega slikovnega polja je tako “osvobodil” pesek in sol, ju oblikoval v gmote, na te pa umestil avtorjeve plastike in skulpture. Slike je obesil na trakove jute, saj so se mu stene razstavišča zdele za Makučeva olja pregrobe.
Makuc je s postavitvijo zadovoljen, meni, da je zanimiva, pripominja pa, da kupi materiala mestoma vase nekoliko preveč posrkajo objekte.
Razstava Makučeve etude bo v razstaviščih Obalnih galerij na ogled do 20. novembra, potem pa bodo izbor del predstavili še v Cankarjevem domu, ki je tudi partner razstavnega projekta.
MAKSIMILJANA IPAVEC
